Prodajalci lepote

Avtor: Mojca Svetičič | Objava: 12.12.2004

Od desetih slovenskih agencij za posredovanje modelov le štirim uspeva, da se njihovi modeli pojavljajo v tiskanih medijih, in le tri imajo dovolj znanja in izkušenj, da jih tržijo v tujini. Ta posel je precej težavnejši in zahtevnejši, kot kaže zunanji blišč modnih stez in revij.

Lepota prodaja in se prodaja. Oglasi so učinkovitejši, če se v njih pojavljajo lepi obrazi in telesa, obleke so privlačnejše, če jih na modnih stezah nosijo lepa dekleta, in obisk v diskoteki je zagotovljen, če je v njej revija spodnjega perila ali kopalk. Manekenke in manekeni so blago, ki ga je treba znati ponuditi in prodati. In prav to počnejo agencije, ki se ukvarjajo s posredovanjem »modelov« - če uporabimo ta zdaj že udomačeni angleški izraz.

V Sloveniji je trenutno deset agencij, ki se ukvarjajo s posredovanjem modelov. Le štirim uspeva, da se njihovi modeli pojavljajo v tiskanih medijih, in le tri imajo dovolj znanja in izkušenj, da jih tržijo v tujini. Uvrstitev modela na tuji trg je cilj vsake agencije, saj je slovenski trg za to dejavnost veliko premajhen.

Nadaljevanje članka je vidno samo naročnikom.

Če odštejemo oglaševalske agencije, ki obraze za reklamne kampanje iščejo vse leto, je na domačem trgu največ povpraševanja za modele jeseni in spomladi, ko naročniki predstavljajo nove modne smernice. »Takrat so manekenke lahko zadovoljne, če imajo dva do tri castinge na teden. Casting je avdicija oziroma izbor, ki ga priredi oglaševalska agencija ali stilist, ki pripravlja modno revijo ali modno zgodbo (editorial)v modni reviji,« pravi Maja Bulc, solastnica agencije Model Group. Na takšni avdiciji izberejo najprimernejše modele. »V tujini je veliko več dela. Milanske agencije svoje modele dnevno pošiljajo na osem do dvanajst castingov.«

Druga velika razlika med domačim in zahodnimi trgi je cena, ki jo za modele iztržijo agencije. Če odmislimo cene supermodelov, ki so tudi do 20.000 evrov – toliko je italijanski oblikovalec Missoni odštel za prisotnost Eve Herzigove, promotorke znamenitega podloženega modrčka – pa se cena povprečne manekenke, ki se sprehaja po modnih brveh, giblje od 400 do 1000 evrov, odvisno od naročnika ter kraja in časa revije.

Glede na zneske je jasno, da slovenski trg ni zlata jama, temveč zgolj poligon za preizkušanje in kaljenje obetavnih modelov, ki jih je treba ponuditi močnim evropskim in svetovnim trgom.

Komercialni in trendovski modeli

»Tip modelov, po katerem je največ povpraševanja, se je v primerjavi s preteklim desetletjem zelo spremenil. Včasih je bilo natančno določeno, koliko mora biti dekle visoko ter kakšne mere in obraz mora imeti, zadnja leta pa je popolnoma drugače. Danes je lahko že skoraj vsako dekle model, saj stranke vedno iščejo kaj novega, zanimivega, obraze, ki izražajo značaj,« razlaga Maja Bulc. Edina lastnost, po kateri sprašujejo vsi, je mladost, zato je idealna starost za začetek in oblikovanje modela med petnajstim in šestnajstim letom.

V svetu modelov obstajata dva tipa deklet - komercialni in trendovski. Komercialni modeli, med katere spadajo klasične lepotice s pravilnimi potezami ter zdravim in svežim obrazom, zapolnjujejo le del trga in navadno delajo za modne kataloge ter reklame. Drugi tip deklet so trendovski modeli, izrazito vitka dekleta, modno androgena, z zanimivimi, pogosto tudi neskladnimi obraznimi potezami. Trendovske modele najemajo za tako imenovane »editoriale«, tj. predstavitve novih modnih trendov v modnih revijah - časopisih; če pa so dovolj visoke, jih angažirajo tudi za modne predstavitve.

»Edini pokazatelj, da je dekle zanimivo, je odziv strank. Nikoli ne veš, ali se jim bo zdela zanimiva ali ne,« pravi Stane Hering, direktor agencije Hering models, in nadaljuje, da se splača vztrajati in tržiti tudi modele, ki se na začetku zdijo nekaterim trgom nesprejemljivi. »Zgled je ena od mojih deklet, ki je zelo drugačna. Ima nekoliko večji nos. Italijanski partnerji so me vprašali, zakaj jo sploh imam, in so mi svetovali, naj jo raje vržem iz agencije. Ponudil sem jo na drugih trgih. Opazile so jo agencije v Parizu, Londonu in New Yorku. Šele potem se je zdela zanimiva tudi Italijanom.«

Med trendovskimi in komercialnimi modeli obstaja tudi razvrščanje glede na kakovost. V najnižjo kategorijo modelov spadajo dekleta, ki delajo v »show roomih«. So nekakšni hišni modeli, ki jih izdelovalci najamejo, da prikazujejo oblačila na internih prodajnih revijah, kjer jih prikazujejo potencialnim kupcem. »Nad« njimi so modeli, ki se pojavljajo v promocijskih katalogih in so, zanimivo, pogosto bolje plačana kot najvišja kategorija modelov – »editorialna« dekleta, ki imajo možnost, da poleg editorialov (»modnih zgodb«) in modnih revij delajo tudi reklamne kampanje za pomembne blagovne znamke, ki prinašajo največ zaslužka.

Manekenke delijo po kakovosti tudi v Sloveniji. »Martine Kajfež ne bomo poslali na modno revijo v Interšpar ali revijo spodnjega perila v kako diskoteko. Za take revije imamo dekleta, ki nimajo ambicij za delo v tujini in je manekenstvo zanje zgolj konjiček, zato želijo delati čim več,« razlaga Maja Bulc.

Kako ustvariti model

Poleg tega, da veliko deklet, ki jih zanima delo modela, same poiščejo agencijo, tudi modne agencije stalno oprezajo za zanimivimi obrazi. Njihovi lastniki, zaposleni in »skavti«, za to delo najeti ljudje, iščejo mlada in zanimiva dekleta. Agencija poskrbi za poskusne fotografije, priredi predstavitve, na katerih modnim urednikom, stilistom, organizatorjem revij in fotografom predstavi nove modele in upa, da bodo pritegnili njihovo pozornost. Poleg tega seveda presodi, v katero kategorijo spadajo posamezna dekleta, in jih glede na kakovost pošilja na različne castinge.

»Obetavnemu modelu je treba najprej zgraditi imidž,« razloži Stane Hering. »Za promocijo modela so najboljše dobre fotografije, objavljene v editorialih modnih revij, saj najbolje prikazujejo sposobnosti modela, njegovo fotogeničnost in možnost spreminjanja.« Tako delo je tako v Sloveniji kot v tujini precej slabo plačano, po drugi strani pa se lahko model le tako prebije iz anonimnosti in si zgradi predstavitveno knjigo (»book«), portfelj oziroma katalog, na podlagi katerega ga najemajo stranke.

Trženje modelov v tujini poteka po posrednikih. Velike evropske in svetovne agencije so vedno na lovu za novimi obrazi. Skavti potujejo po svetu in obiskujejo krajevne modne agencije v upanju, da bodo odkrili zanimive modele. »Vendar ni dovolj, da sediš in čakaš, da te odkrijejo tuji partnerji, pomembno je navezovati poslovne stike in agencijam tekoče predstavljati ponudbo,« pravi Stane Hering in nadaljuje, da lahko skavt pride že zaradi enega samega modela, ki ga je opazil na internetni strani. Navadno si ogleda fotografije deklet, pregleda portfelje najzanimivejših in si jih tudi v živo ogleda. Izbrane modele povabi k poskusnemu sodelovanju, ki traja mesec ali dva.

Agencija dekletom kreditira stanovanje, osnovne stroške bivanja in žepnino, agentom pa pošlje predstavitvene kartice. Če je dekle izjemno trendovsko, je včasih dovolj že navaden polaroid. Agent se na podlagi fotografij odloči, katere modele si želi ogledati na castingu, na katerem se dekle sprehodi in predstavi.

V preizkusnem obdobju agencija ugotovi, ali je dekle zanimivo za trg, ki ga pokrivajo, kakšen je njen odnos do dela in njen značaj. Na podlagi odziva in lastnosti modela se odloči, komu in za kakšno delo bo ponudil novo dekle. Sledi izpopolnjevanje predstavitvenega kataloga in obiskovanje castingov. Vse tri udeležene strani: model, matična in posredniška agencija, pa si želijo le eno - da bi se fotografije modela znašle na straneh prestižnih modnih revij, kot sta Vogue in Elle. Model, ki mu to uspe, začenjajo vabiti na castinge za prestižne modne revije in seveda reklamne kampanje, v katerih je največ denarja.

Kako delajo v tujini

Slovenske agencije za posredovanje modelov stopajo na trg z najmanjšim kapitalskim vložkom. Povsem drugače se posla lotevajo v velikih modnih prestolnicah. Za tako rekoč vsako agencijo stoji vlagatelj, ki v mestu, kjer namerava odpreti agencijo, kupi nepremičnine – stanovanja. Za primerno količino denarja ni težko dobiti dobrih in izkušenih kadrov - tržnikov in skavtov, ki zberejo modele. Dekleta nameščajo izključno v stanovanja, ki so v lasti agencije, v katerih so najemnice. Naloga tržnikov ni le, da v agencijo prinesejo čim več denarja, temveč da ga v njej tudi čim več ostane, in prazno stanovanje pomeni izpad prihodka. Tržnikova naloga je, da dekleta čim dlje zadrži v mestu, tudi če je sezona končana in po modelih ni več velikega povpraševanja. »Med največjimi mojstri nepotrebnega zadrževanja modelov so Italijani, ki so glede posla najmanj obzirni,« pravi Stane Hering in nadaljuje, da bi morala vsaka dobra matična agencija poskrbeti, da se dekle na določenem trgu ne zadržuje dlje, kot je nujno potrebno, saj lahko sicer stroški bivanja presežejo njen zaslužek.

POSEL IN TRG

Dejavnost in trg

Agencije, ki se ukvarjajo s posredovanjem, so pravzaprav posrednice med modeli oziroma manekeni in reklamnimi agencijami, modnimi uredniki, organizatorji modnih revij in v tujini tudi tako imenovanimi »casting hišami«, ki za znane naročnike, večinoma za modne oblikovalce, izvajajo izbor modelov za predstavitev modnih kolekcij, pojavljanje v reklamnih katalogih in oglasih.

Vsak model začne najprej na domačem trgu, naslednja postaja pa je največkrat Milano, tudi Pariz. Milano in Pariz sta tudi najboljša tako imenovana »imidž marketa«, trga, na katerem agencije nimajo velikih zaslužkov, saj si dekle večinoma nabira izkušnje s poziranjem za editoriale modnih revij in gradi predstavitev, album z referencami, na podlagi katerih jo najemajo za dobičkonosna dela v glavnih modnih prestolnicah: Milanu, Parizu, Londonu in New Yorku.

Delo modela je odvisno od tega, ali gre za komercialni ali trendovski tip dekleta, in seveda od kakovosti. V delo modelov spada vse, od nastopov na modnih revijah v nakupovalnih središčih do snemanja katalogov in oglasov na malih in srednje velikih trgih, kot so Izrael, Turčija, Avstrija, Nemčija in Španija.

Znanje in spretnosti

Najpomembnejša je spretnost prepoznavanja potencialnih modelov. Ne smete pozabiti, da so modeli pravzaprav blago, ki ga prodajate, zato je vsaka izbira, ki temelji na osebnem čutu za lepo in zanimivo, lahko že na začetku zgrešena. Če se vam zdi zanimiv samo določen tip deklet, kot so na primer prsate blondinke, vam v tem poslu nikakor ne more uspeti. Na domačem trgu je potrebna predvsem spretnost pogajanja, od katere je odvisno, koliko boste iztržili za model. Najpomembnejše so informacije. Poslovanje na tujih trgih je precej bolj zapleteno, saj morate poznati pasti posameznih trgov in znati morate ugotoviti, na katerem trgu in v katerem njegovem delu ima posamezen model največ možnosti. Začetnikom povzroča največje težave iskanje primernih tujih partnerjev, modnih agencij, ki bodo na svojem trgu tržile modele. Vedeti morate, da so posamezne agencije specializirane za določene dele trga - nekatere za modne revije, druge za kataloge, tretje za reklamne kampanje. Znati morate ugotoviti, ali je partner vreden zaupanja ali ne. Pomagate si lahko z različnimi katalogi, v katerih se predstavljajo posamezne modne agencije. Na internetnih straneh jih boste našli precej, toda edini veljavni je tiskani katalog (kje se ga da dobiti in za kateri katalog gre, ostaja poslovna skrivnost), ki ga uporabljajo skavti tujih modnih agencij. Ko se bo ime vaše agencije pojavilo v njem, se bo povečalo tudi povpraševanje tujih modnih agencij.

Ko se vam bo uspelo dokopati do pravega kataloga, pa je še vedno priporočljivo, da stalno sledite dogajanju in spremembam v agencijah, s katerimi že sodelujete. Dobre agencije lahko čez noč zaidejo v finančne težave. Dober pokazatelj, da se z agencijo dogaja kaj sumljivega, je fluktuacija kadrov. Toda to velja le za agencije na določenih trgih. Fluktuacija kadrov v agencijah v Milanu je znamenje za preplah, v newyorških agencijah pa je to povsem normalno.

Oprema in finančni vložek

Potrebna je naložba v poslovni prostor in osnovno pisarniško opremo. Slovenske modne agencije nimajo navade, da bi vlagale v modele, razen seveda zanemarljivih stroškov za poskusne fotografije. Stroške predstavitvenih katalogov krijejo modeli sami, agencije priskrbijo le fotografa.

Zaslužek

Agenciji pripade delež zaslužka modela, ki ga zastopa. Če matična agencija trži model sama, je njen delež od dvajset do petindvajset odstotkov, če pa ga trži prek posrednika, je z desetimi odstotki udeležena pri deležu posrednika. Provizije agencij v tujini, ki tržijo modele matičnih agencij, se med državami razlikujejo in so od 25 do 50 odstotkov.

Čeprav so v tujini poleg cen supermodelov (znana manekenka je pred desetletjem izjavila, da za manj kot 10.000 dolarjev ne vstane iz postelje) padle tudi cene drugih modelov, je dejavnost v primerjavi s Slovenijo še vedno dobičkonosna. Seveda le če modna agencija zastopa tržno zanimivo dekle. Trženje modelov v Sloveniji ne prinaša omembe vrednih prihodkov. Organizatorji modnih revij so pripravljeni agenciji za skupino desetih modelov odšteti dvesto tisočakov. Cene modelov, ki se pojavljajo v modnih katalogih, so od sto do dvesto tisoč tolarjev. Rekordni znesek, ki ga je slovenski agenciji uspelo iztržiti za model, ki se je pojavil v reklamni kampanji, je bil 1500 evrov.

Kakšne cene dosegajo modeli v tujini? Cena povprečne manekenke, ki se pojavi na petih do desetih revijah med tednom mode v Milanu, je od 500 do 1000 evrov za nastop. Modna revija v Hamburgu prinese 400 evrov. Cene kataloških modelov se gibljejo med 1000 in 5000 evri. Najdonosnejši posel so reklamne kampanje. Cene so odvisne od teritorialnega obsega in števila medijev, ki jih vključuje. Zneski so od 6000 evrov za majhne krajevne kampanje do milijonskih vsot za svetovne kozmetične kampanje.

Preberite si še:
- Modelov in strank se ne da slepiti

- Od manekenke do posrednice