Elektronske mize za ruleto - Jože Pečečnik

Stara modrost pravi, da z igrami na srečo največ zaslužijo tisti, ki jih organizirajo, in tisti, ki podpirajo igralniško industrijo. Primer: ena sama elektronska miza za ruleto stane tudi pol milijona mark, povpraševanje po njih pa je večje od ponudbe. In zdaj si predstavljajte podjetnika, ki naredi na leto več kot sto takšnih miz.  

Jože Pečečnik, lastnik podjetja Elektronček iz Mengša, zatrjuje, da so njihove elektronske mize za ruleto zanesljivo najboljše na svetu. To lahko dvakrat podčrtamo, pravi. Lani so jih naredili 129, pri čemer je vsaka stala med 200 in 500 tisoč markami. “Naš izdelek je na prvi pogled drag, a je za igralnice izredno zanimiv. Naložba vanj se v primerjavi s klasično mizo povrne v letu dni, ker za vodenje igre niso potrebni ljudje, kot pri klasični mizi. Poleg tega je možnost prevar izključena,” trdi Pečečnik.   

Proizvodnja ne dosega povpraševanja

V Elektrončku izdelujejo 48 modelov elektronskih miz za ruleto, vsakega v petih različnih barvah. V Mengšu igralne aparate skonstruirajo, programirajo in sestavljajo, medtem ko dajo skoraj vseh 6 tisoč sestavnih delov narediti dobaviteljem. Približno 70 odstotkov sestavnih delov naredijo slovenski proizvajalci.  

Pod svojo blagovno znamko Interblock izvozijo vse svoje igralne avtomate. Pečečnik pravi, da naše igralnice sprva niso verjele, da lahko v Sloveniji naredimo tako vrhunski izdelek. Šele danes, ko je Interblock uveljavljena blagovna znamka v 18 državah, so se tudi domači kupci začeli zanimati zanje. Niso pa nezaupljivi samo domači kupci. Postopki za pridobitev dovoljenj za prodajo na določenem trgu so nasploh dolgotrajni. “Za prodajo v Ameriko, na primer, trajajo testiranja več let in stanejo 800 tisoč dolarjev,” pojasnjuje direktor Elektrončka.  

Kakšen delež dosegajo njihove elektronske mize za ruleto na svetovnem trgu? Jože Pečečnik pravi, da podatka o svetovni prodaji nima, ker je dejavnost razmeroma mlada; prvi takšni aparati so prišli na trg šele pred šestimi leti. “Vemo samo to, da imamo na Nizozemskem 90-odstotni tržni delež in da naša prodaja zelo hitro narašča. Lani smo prodali 129 aparatov, letos jih bomo 180. Toliko imamo proizvodnih zmogljivosti, povpraševanje pa je veliko večje. Samo v Avstralijo bi lahko takoj prodali 300 aparatov, se pravi našo dveletno proizvodnjo.” Podatkov o povpraševanju ne skriva. Zanimanje kupcev je tako veliko, da bi v Sloveniji lahko izdelovalo enake izdelke še nekaj podjetij in bi še vedno ne zadostili povpraševanju. Po njegovi oceni bi se dalo po vsem svetu prodati preko 200 tisoč elektronskih miz za ruleto. In ker je življenjska doba ene mize približno 'samo' 10 let, je posel dolgoročno zanesljiv.    

Prvi avtomati so prišli iz garaže 

Jože Pečečnik je s svojimi mizami odkril fantastično tržno nišo. A za to je potreboval celo desetletje. Elektrončka je leta 1989 ustanovil z mamino finančno pomočjo in sprva nameraval izdelovati alarmne naprave. Od načrtov je kmalu odstopil, ker zaradi pomanjkanja finančnih sredstev ni mogel zagotavljati lastnega razvoja. Preusmeril se je v računalništvo in začel uvažati in servisirati računalnike. Pravi, da je posel dobro tekel, a je imel omejen rok trajanja. Ko so začele marže močno padati, je začel skupaj s štirimi zaposlenimi iskati novo priložnost. Leta 1996 so že dali na trg prvo računalniško blagajno. Spet so odkrili zlato jamo, saj so opremljali velika in mala gostinska in trgovska podjetja po vsej državi.  

Pravzaprav je bil Pečečnik vedno ob pravem času na pravem mestu. Tako je bilo tudi takrat, ko ga je neki lastnik igralnice zaprosil, naj mu popravi igralni avtomat tajvanskega proizvajalca. Pečečnik se takrat ni mogel načuditi, kako je lahko tako slabo narejen aparat tako drag. “Misel mi ni dala miru. Bolj iz hobija kot zares sem začel doma razvijati svoj avtomat. Poimenoval sem ga Princess in prijatelji so me pregovorili, da sem šel januarja 1998 z njim na londonski sejem igralništva. Tam sem sklenil pogodbe za prodajo 48 igralnih avtomatov. Po vrnitvi domov nisem vedel ali naj se smejem ali jokam. Za sabo nisem imel ne proizvodnje ne izkušenj.” Prve aparate so sestavljali kar v garažah in nedokončanih hišah prijateljev.  

Jože Pečečnik je po uspešno izpeljanih poslih proizvodnjo in trženje igralnih avtomatov organiziral povsem profesionalno. Za proizvodnjo skrbi njegovo podjetje Elektronček, okoli katerega je razvil celo skupino podjetij. Proizvodnjo računalniških blagajn je preselil v samostojno podjetje POS Elektronček. Za prodajo igralnih avtomatov je z dvema partnerjema, Slovencem in Belgijcem, ustanovil podjetje Interblock. Belgijskega partnerja je izbral, ker ima bogate izkušnje v dejavnosti in mu pomaga pri prodaji na tujih trgih. V skupini so še tri podjetja. Irony oblikuje oblačila za igralništvo in je v lasti Jožetove partnerke. V Protonicu izdelujejo plastična ohišja za igralne mize in v njem je Pečečnik polovični lastnik. Lani pa sta Pečečnik in Elektronček odkupila še večinski delež motela v Grosupljem. Podjetnik želi motel obnoviti in v njem urediti igralnico, ki bo hkrati tudi razstavni salon za igralne avtomate.    

V partnerstvu je moč  

Jože Pečečnik je vodenje večine naštetih podjetij zaupal sodelavcem. Sam kot lastnik oziroma solastnik skrbi za tri stvari: vizijo, kadre in finance. Njegovo prvo pravilo vodenja pravi, da hitre rasti podjetja ne more obvladovati en sam človek. Zato, in ne zaradi svežega denarja, so potrebna partnerstva. Po njegovem je nadvse pomembna naloga podjetnika iskanje, usklajevanje in motiviranje sodelavcev. Okoli sebe zbira pridne, uspeha željne ljudi, ki po strokovnosti niso omejeni, temveč so univerzalci. Ko ga prepričajo, jim pušča pri delu proste roke. Razen tistih, ki morajo biti na voljo strankam, si vsi ostali sami določajo delavnik.  

Na podlagi lastnih izkušenj meni, da za uspeh nista potrebna najboljša izobrazba niti genialnost. Vsa skrivnost je v tem, da izkoriščaš priložnosti, ki se ves čas pojavljajo, in da se ne omejuješ. Prav zapiranje vase je po njegovem velika slabost Slovencev. “Slovenci imamo zgodovinski kompleks majhnosti, zato smo zaprti v omejen krog boja za preživetje. To pa pomeni veliko dela brez pravega učinka. Jaz bi takoj zaprl vsa svoja podjetja, če moj trg že na začetku ne bi bil ves svet. Ljudje bi morali vedeti, da prodati v Anglijo ali v Ameriko ni nič drugače kot prodati doma.”   

V načrtu je naselje za upokojence 

Odprtost in širina sta torej po njegovih izkušnjah prvi pogoj za uspeh. To pa pomeni, da se težko upira izzivom, ki nenehno prihajajo. Pravi, da se je že velikokrat nameraval odpovedati novim dejavnostim, a vsakič ga priložnosti tako potegnejo, da se težko ustavi. “Moj vzvod ni denar, temveč izziv, kadar pred seboj vidim zlato, ki ga nihče ne pobere,” razloži. Tudi danes, ko ima z igralnimi avtomati pred seboj ves svet, se novim izzivom ne more upreti. Trenutno išče dovoljenja za postavitev 38 hektarjev velikega naselja za starejše ljudi v Primorju. Zgraditi želi mestece v malem z 250 stanovanjski enotami in pripadajočimi objekti, kot so zdravstveni dom, trgovine, banke, gostilne in drugi. Vrednost projekta ocenjuje na 11 milijard tolarjev. Za realizacijo projekta želi ustanoviti delniško družbo, v katero bo povabil tiste vlagatelje, ki bodo v naselju želeli opravljati storitve.  

Kaj bo naslednji podvig? “Čez deset let se vidim na morju. Ne na dopustu, ampak fizično ločen od svojih podjetij. Moja življenjska želja je zgraditi podjetja, ki jih bom lahko upravljal na daljavo. To je zame največja svoboda,” odgovarja Jože Pečečnik. 


Moja največja napaka
“Napak je bilo veliko. Kdor ne dela napak, ni idealen. Če napake jemlješ za dejstvo in se iz njih učiš, ni z njimi nič narobe.”   

Moja formula uspeha 
“Ne pojdi v posel, če nimaš dobre ideje in vizije, kam greš in kaj boš naredil. Kdor začne s poslom samo zaradi denarja, mu bo težko. Ljudje imajo popačeno predstavo, koliko je treba narediti, preden uspeš. Priti do uspeha je težje, kot si predstavlja 90 odstotkov ljudi.”    

Preberite si še:
- Izbor Podjetnika leta 2002