Dr. Aleš Štrancar – podjetnik leta 2005

Dr. Aleš Štrancar je postal podjetnik na tipično slovenski način. Ostal je brez službe in zajadral v podjetništvo. Vse drugo pri njem je za naše podjetniško okolje netipično. Je doktor znanosti, vodi biotehnološko podjetje, poslovno idejo je uresničil s pomočjo tveganega kapitala, njegovo podjetje je v zadnjih petih letih pridobilo v Ameriki več patentov kot vse slovenske univerze in inštituti skupaj. In to je šele začetek. BIA Separations bi ob stimulativnem okolju lahko v nekaj letih postalo eno vodilnih biotehnoloških podjetij na svojem področju na svetu.   

Dr. Štrancar, kako da ste kot eden redkih raziskovalcev zamenjali univerzitetno kariero s podjetniško? 

Začel sem kot mladi raziskovalec na Oddelku za kemijo in kemijsko tehnologijo pri takratni Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo. Tam sem delal tri leta, vse do magisterija, ko sem moral oditi. Na srečo je bil kolega dr. Domen Leštan eden od ustanoviteljev podjetja BIA in me je zaposlil v tem podjetju. Po mesecu in pol je predlagal, da prevzamem direktorsko mesto. Direktor sem postal 1. januarja 1991. Med obema zaposlitvama sem bil še sodelavec nemškega podjetja Knauer iz Berlina. Z njimi sem se dogovoril, da so mi namesto plačila dali instrument tekočinski kromatograf in tega sem pozneje vložil kot lastniški delež v podjetje BIA. Instrument je bil takrat vreden okrog 30 tisoč evrov.   

Če ne bi izgubili službe na univerzi, verjetno nikdar ne bi imeli podjetja? 

Hvala bogu, da sem moral iti. Sicer bi verjetno za vedno ostal tam.  
Bi bilo lažje delati na univerzi kot voditi biotehnološko podjetje?

Nadaljevanje članka je vidno samo naročnikom.

Bilo bi preprostejše in bolj bi užival življenje, kot sem ga sicer, zagotovo bi bil tudi finančno bistveno na boljšem kot sem, oziroma bom, če podjetje ne uspe. Kot podjetnik moram bistveno več delati in sem pod večjim stresom. Po drugi strani pa sem imel tako bistveno večje možnosti za osebni razvoj. Če gledam nazaj, sem zelo hvaležen okoliščinam, da sem moral oditi z Univerze.  

Ampak pozneje so vas sami poklicali nazaj. 

Da, vendar na drugi fakulteti. Leta 2000 so me na Biotehniški fakulteti zaprosili, da bi predaval o zaključnih procesih v biotehnologiji, predvsem o čiščenju biotehnoloških izdelkov. Zdaj sem tam docent in imam manjši predmet na dodiplomskem in podiplomskem študiju biotehnologije. 

Ste v BII nadaljevali delo, ki ste ga začeli kot mladi raziskovalec na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo?  

Ne, na fakulteti sem delal povsem druge stvari, v glavnem povezane s lignocelulozo. Tega dela pozneje nisem več nadaljeval. Še vedno pa se mi zdi to področje raziskovalno in poslovno zelo zanimivo in prinaša ogromno priložnosti. Če ne bi kot podjetnik pristal v kromatografiji, bi verjetno nadaljeval z raziskovalnim delom na tem področju.   

Kakšno vizijo ste imeli lastniki podjetja BIA? 

Ustanovitelji so se želeli ukvarjati s prenosom znanja in tehnologij v gospodarstvo. To je bila zelo idealistična zamisel. Ustanovitelji niso imeli nikakršnih praktičnih izkušenj. Zaradi tega in dogodkov okoli leta 1991 podjetje ni raslo, šlo je predvsem za preživetje. Ker ni bilo zaslužka, se je bilo treba usmeriti v zastopanje tujih proizvajalcev s področja analizne kemije in biotehnologije. S tem smo nekaj zaslužili, še pomembnejše pa je bilo to, da smo spoznali način delovanja uspešnih tujih podjetij na tem področju in spoznavati tržne niše. Prav na podlagi pridobljenih izkušenj smo leta 1994 začeli spet intenzivneje razvijati svoje izdelke. Odločili smo se za čiščenje učinkovin s tekočinsko kromatografijo. S pomočjo avstrijskega podjetja Octapharma, ki je naročilo prvi projekt na tem področju, smo v letu 1997 prišli do prvih prototipov, zaradi katerih smo postali zanimivi za vlagatelje tveganega kapitala.  

Zakaj ste ustanovili novo podjetje BIA Separations? 

Zahteva vlagateljev je bila, da jasno razmejimo med podjetjem BIA in novo tehnologijo. Zanimala jih je samo nova tehnologija za čiščenje biomolekul. Zato smo ustanovili odcepljeno podjetje BIA Separations. V novo podjetje smo lastniki BIE prenesli vse intelektualne pravice, opremo, kadre in laboratorij.  

Koliko denarja so vložili skladi tveganega kapitala? 

Upravljavci sklada Horizonte so v prvem krogu financiranja vložili 0,85 milijona evrov. Leta 2003 smo na podlagi rezultatov in potenciala naredili dokapitalizacijo. Skladi, ki sodijo pod okrilje družbe Horizonte z Dunaja, so vložili še milijon evrov, dodatnega pol milijona pa je vložil poslovni angel iz Nemčije.

To je za slovenske razmere veliko denarja. 

V Ameriki je jasno, koliko denarja potrebuje tako podjetje, da zaživi. Tam vložijo v podobna podjetja od 25 do 30 milijonov dolarjev. Skladi tveganega kapitala manj sploh ne dajo, ker menijo, da je take tehnologije z manj denarja nemogoče razviti, po drugi strani pa hočejo, da se vsi v podjetju popolnoma posvetijo le enemu projektu. S tem zagotavljajo načelo »to be the first on the market« (biti prvi na trgu). V Evropi pa je drugače. Tu vlagajo nižje zneske in potem dodajajo denar, če se podjetje razvija. Mi smo prišli do dveh tretjin razvoja z desetkrat manjšim vložkom tveganega kapitala kot ameriška podjetja, kar pomeni, da smo se zelo trudili, delali za manjše osebne dohodke in morali služiti tudi na druge načine. To pa je seveda upočasnilo razvoj naše osnovne tehnologije. 

Kaj je vaša ključna inovacija, zaradi katere ste postali zanimivi za vlagatelje in multinacionalke? 

Ključni izdelek so, recimo temu tako, »inteligentni« filtri, vse se vrti okoli njih. Ti filtri, strokovno so to monolitni kromatografski nosilci, omogočajo do petnajstkrat učinkovitejše čiščenje biomolekul kot sorodni izdelki. Gre za tehnologijo prihodnosti in mi smo, na industrijski ravni, trenutno edini ponudnik. Tehnologija je uporabna na zelo širokem področju, od diagnostike do industrijskega čiščenja. Trenutno je naš glavni cilj, da uporabo teh filtrov prenesemo na čim več področij.  

Ste tehnologijo razvili sami? 

Osnovni patent za polimer smo odkupili od inštitutov za makromolekularno kemijo iz St. Petersburga in Prage. Glavnino preostalega smo razvijali sami v podjetju. Šlo je tudi za veliko bazičnih raziskav, ki pa so bile zelo usmerjene. Na nekaterih področjih sodelujemo z inštitutoma iz St. Petersburga in Dunaja ter z Univerzo Brown iz ZDA. Na področjih uporabe »filtrov« sodelujemo tudi z domačimi univerzami in inštituti, predvsem z Nacionalnim inštitutom za biologijo, oddelkom, ki ga vodi prof. dr. Maja Ravnikar. Nekatere tehnologije uporabe »filtrov« pa razvijamo skupaj s kupci, na primer, tehnologijo čiščenja plazmidne DNA smo razvili skupaj z družbo Boehringer Ingelheim Austria. Smo tudi 50-odstotni lastniki patentne aplikacije za čiščenje plazmidne DNA, čeprav je pred kratkim ugledna svetovalna družba Frost & Sullivan nagrado za to tehnologijo podelila samo avstrijski družbi (v obrazložitvi nagrade je sicer zapisano, da so tehnologijo razvili skupaj z BIA Separations, op.a.).  

Toda običajno je, da so mali zapostavljeni napram velikim. Prav ta mesec imamo tožbo na Patentnem sodišču v Münchnu, kjer skušamo izničiti patent GE (General Electric). GE je s svojim patentom zabil klin v našo tehnologijo. Če patenta ne bomo izničili, se bo klin pozneje samo še širil. Kot malo podjetje si v stalnem boju z velikimi, in ne samo da moraš finančno preživeti, temveč moraš svojo intelektualno lastnino ves čas braniti. V tej igri ni fer pravil. Pravna zaščita velja samo do tiste meje, kot si jo lahko finančno privoščiš.

Kakšni so zdaj vaši odnosi s podjetjem Boehringer Ingelheim Austria? 

Sprva smo imeli eksluzivno pravico za prodajo novih materialov temu podjetju. Ker pa drugim kupcem nismo smeli prodajati, smo pogodbo spremenili. Zdaj lahko izdelek prodajamo vsem kupcem po svetu, v zameno pa smo se odpovedali pravici do licenčnine za uporabo tehnologije. Seveda tehnologije nismo izgubili, tisto, kar je povezano z našim materialom, lahko zdaj ponudimo vsem svojim kupcem.  

Računate, da boste s tem več iztržili? 

Morda, na dolgi rok. Šlo je predvsem za odločitev skladov tveganega kapitala, ki so zagovarjali možnost, da si odpremo svetovni trg za vse svoje izdelke in tehnologije, čeprav na krajši rok izgubimo licenčnine. 

Vas ni mikalo, da bi enostavno prodali licenco in si omogočili razmeroma lagodno življenje. 

Ne, mi želimo izdelovati svoje izdelke in jih prodajati. Poleg tega take rešitve ne bi sprejeli vlagatelji. Tvegani kapital vedno želi iztržiti največ, kar lahko. Raje tvega in ne dobi nič, kot da bi dobil manj od maksimuma.  

Kako velik je trg za vaše izdelke? 

Tržna niša je vredna okrog milijardo dolarjev in hitro raste.  

Kdaj računate, da boste ugriznili v to pogačo? 

Če razviješ programsko opremo, jo lahko zelo hitro prodaš. Na področju farmacevtike in biotehnologije pa je bistveno drugače, ker so kupci zelo previdni. Če gre pri zdravilu karkoli narobe, lahko bolnik umre. Zato so testiranja zelo dolgotrajna. S tehnologijo moraš priti že v predklinična testiranja, potem so še tri klinična testiranja in še druga testiranja, tako da ves cikel traja približno 7 do 10 let. Na začetek množične prodaje svojih izdelkov lahko tako računamo nekje v letu 2008 ali 2009. Brez močnega financiranja, ki ti omogoča razvoj in preživetje vsa ta leta, nimaš nikakršnih možnosti za uspeh. Mi smo v razvoj vlagali od 50 do 65 odstotkov letnih prihodkov. To je brez tveganega kapitala nemogoče pokriti. Na srečo naši vlagatelji razumejo posebnosti biotehnologije.  

Greva še na drugo področje. V zadnjem času ste zelo kritični do poslovnega okolja pri nas. Pravite, da je nespodbudno za delovanje viskotehnoloških podjetij. 

Slovenija bo morala začeti uporabljati znanje, ne pa ga samo producirati oziroma povzemati. Sicer bo postala obrobna »banana državica«. Osebno se mi zdi zelo velik problem za razvoj države neuravnoteženo stanje pri raziskovalcih. V javnih ustanovah dela 5000 raziskovalcev, v gospodarstvu pa samo 1800. V razvitejših državah je razmerje ravno obratno. Dejstvo je, da je za sedanje stanje kriva v veliki meri država s svojim načinom financiranja. Ti raziskovalci v povprečju bolje živijo kot tisti, ki delajo v gospodarstvu. Država bi morala raziskovalcem ponuditi okolje in mehanizme, da bi ustanavljali svoja visokotehnološka in inovativna podjetja. Primer BIA Separations ne more biti model za Slovenijo. Mi smo imeli veliko trme in še več sreče. Tako se ne da množično delati visokotehnoloških podjetij.  

Pa so raziskovalci sploh pripravljeni ustanavljati svoja podjetja? 

Med mladimi je veliko zainteresiranih, vendar se vse ustavi, ko se zaposlijo na kakšnem inštitutu in jih kolesje pogoltne. »Znanstvenikom« je pod častjo prodajati svoje rezultate. Nihče pa ne razmišlja, da mora nekdo dajati denar, da oni lahko raziskujejo. Njim se zdi delati v znanosti višji ideal. Kaj pa tista tekstilna delavka, ki je leta plačevala davke in financirala raziskovalce, danes pa izgubi delo, ker raziskovalci niso posodobili tehnologije, da bi lahko bila konkurenčnejša?! Tudi raziskovalci morajo nekako povrniti investicijo davkoplačevalcem. Ne pravim, da se moramo odpovedati bazičnim raziskavam. Vendar podprimo samo največje genije, drugo pa usmerimo v aplikativne projekte in podjetništvo.  

Že statistično je jasno, da v Sloveniji ne moremo imeti 5000 vrhunskih bazičnih raziskovalcev. Tisti, ki so svetovne špice oziroma so potrebni za pedagoške procese, naj ostanejo, druge pa naj država motivira za prehod v gospodarstvo. Mi smo na svoji spletni strani razpisali nagrado 50 tisoč evrov za tistega, ki bo dobil Nobelovo nagrado za raziskovalno delo v Sloveniji. Taka nagrada dvigne ugled države in v tujini odpira vrata visokotehnološkim podjetjem. Ko danes povemo tujcem, da prihajamo iz Slovenije, nam vsi rečejo, češ v Sloveniji pa že ne morete imeti visoke tehnologije, katere znane znanstvenike pa imate?   

Kako vaše predloge sprejemajo tisti, ki o teh stvareh odločajo.  

Sem predsednik Sveta za tehnološki razvoj pri Ministrstvu za gospodarstvo in že štiri leta opozarjam na ta problem. Z ministrom Vizjakom zelo dobro sodelujeva, tako kot sva prej z dr. Petrinovo. Oba problematiko zelo dobro razumeta, problem je v drugih ministrstvih. Pred kratkim so se v ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo celo pohvalili, da bodo v novem študijskem letu financirali 120 mladih raziskovalcev v negospodarstvu in 45 v gospodarstvu. Namesto da bi razmerje obrnili, ga ohranjajo oziroma prepad še povečujejo. V lanskem letu so podprli le 30 mladih raziskovalcev v gospodarstvu, nekaterim so prošnjo zavrnili, čeprav so pogoje izpolnjevali!  V BIA Separations dokazujemo, da so inovativna in visokotehnološka podjetja bistveno storilnejša od inštitutov, kar velja tudi za razvite države, verjetno zaradi stalne grožnje s stečajem, če ne bo rezultatov. Lahko izračunamo, koliko denarja smo dobili od državnih raziskovalnih projektov in kakšni so rezultati v obliki patentov. Raziskovalce na inšitutih daleč presegamo tudi po številu objavljenih strokovnih člankov, ki so zanje merilo uspeha. Seveda velja to za povprečje, saj tudi na inštitutih delajo izjemno kakovostni raziskovalci, žal pa so ti v manjšini in se v povprečju izgubijo.  

Zakaj se po vašem mnenju stvari ne premaknejo z mrtve točke? 

Znanost je bila na področju mehanizmov financiranja vedno močnejša od gospodarstva. Če ne zaradi drugega že zato, ker ima več časa in mehanizmov za lobiranje.  

Za doktorja znanosti imate dokaj neobičajno razmišljanje. 

Pri nas se znanstvene titule štejejo za dokaz sposobnosti. Sam ne mislim tako. Podjetnik brez formalne izobrazbe je lahko bolj ustvarjalen in inovativen kot kak doktor znanosti. V Sloveniji lahko doktorat pridobi vsak, ki je vztrajen in zna dobro ponavljati znanje. Celo tako je, da ga laže pridobi tisti, ki ni preveč kritičen in ustvarjalen. Upam si trditi, da je bilo pred sto leti bistveno težje končati tehnično šolo na Dunaju kot danes doseči doktorat znanosti, pa ne samo v Sloveniji, temveč kar na splošno, predvsem na Zahodu.    

Pred nekaj dnevi ste prejeli priznanje za podjetnika leta. Kakšni so bili prvi odzivi? 

Moram reči, da mi je čestitalo veliko ljudi, tudi takih, od katerih tega nisem pričakoval. Drugih bistvenih razlik še ne čutim. Pričakujem, da bo med odzivi tudi kak negativen.  

Vas bomo odslej pogosteje videvali v javnosti, tako kot se je to zgodilo Ivu Boscarolu? 

Ne, sam ne uživam v javnem nastopanju tako kot on. Se bom pa angažiral pri promociji visokotehnološkega podjetništva. Recimo, da čutim to dolžnost. Na tem področju imam izkušnje in imam tudi sam kaj pokazati. Lahko dokažem, da se da uspeti in prebiti v vrh svetovnih tehnologij.

Preberite si še:
- Izbor Podjetnika leta 2005
- PODJETNIK LETA 2005 IZROČIL ČEK