Ženskam prijazno podjetje

Splošno demografsko ozračje, ki se v zadnjih letih širi po Evropi in Sloveniji, zmanjšuje rodnost. Ženske se vse manj oziroma vse pozneje odločajo za otroke in družino. Na prvo mesto postavljajo službo in kariero. Ker mala in srednje velika podjetja postajajo v svetu prevladujoč gospodarski model, je vprašanje, kaj lahko prispevajo mala podjetja, podjetnice in podjetniki na to temo, na pravem mestu. Kako lahko naredimo ženskam prijazno podjetje, da se bodo laže in svobodneje odločale med družino in kariero?

Odgovore na ta in mnoga druga vprašanja smo skušali najti na okrogli mizi v pogovoru z ženskami in podjetnicami, ki imajo bogate lastne izkušnje o tej problematiki. S pomočjo Marte Turk, podjetnice in vodje informacijskega središča Meta, Mojce Dovgan, podjetnice, direktorica podjetja M Point, ter Marije Jazbec, podjetniške svetovalke, smo se dokopali do nekaterih
zanimivih ugotovitev. Med drugim je Mojca Dovgan že na začetku opozorila, da ne smemo govoriti samo o ženskah, temveč da gre v bistvu za vprašanje družin.

Kako lahko pomaga država?

V skladu s splošno kritičnostjo do “podjetniškega okolja” so se prve pripombe naših sogovornic usmerile v družbene razmere.
V Sloveniji smo precej togi pri ureditvi vrtcev in varstev nasploh. V slovenski družbi, kot poudarja Marta Turk, je še vedno samoumevno, da mora obstajati “servis babice”. Vendar ni prav, da bi stari starši prevzemali to odgovornost in da bi tudi v podjetjih računali predvsem nanje. Ne smemo pozabiti, da se vsem podaljšuje aktivna doba, tako da na babice ne računajmo.

Marti Turk je ta problematika še zlasti blizu, saj je svojo podjetniško pot začela kot mama treh otrok (danes štirih). Kot zaposlena in kot podjetnica se je nenehno srečevala s kopico težav, povezanih prav z varstvom otrok. Že preden se je odločila za samostojno podjetniško pot, je nenehno iskala možnosti, kako pomagati mamicam z varstvom otrok, saj je imela tudi sama veliko težav s tem. Tako je že takrat zapisala za tiste čase očitno noro zamisel, da bi se njeno podjetje v bližnjih vrtcih dogovorilo za najem popoldanskih zmogljivosti; toda ideja je naletela na gluha ušesa.

Kako torej ukrepati? Marta Turk iz lastnih izkušenj trdi, da je treba najti sistemsko rešitev oziroma se problematike lotiti organizirano, pri čemur ima država ključno vlogo. Vrtci bi morali biti bolj podjetniško naravnani, tako glede delovnega časa kot tudi skupin in načina sprejemanja otrok. Popoldne bi morali delovati, kot predlaga Marta Turk, podobno kot v Veliki Britaniji. Starši peljejo tja otroka, ko to potrebujejo. Po dobrih desetih letih razvoja podjetništva se je treba zavedati, da družine delajo od osmih zjutraj do večera in da je treba podporne servise temu ustrezno organizirati. Vrtec bi moral biti odprt do večera, za mešane skupine ne glede na starostin z manj formalnimi omejitvami kot zdaj. Če ne vsi vrtci, pa vsaj nekateri, oziroma morali bi nastati posebni odprti vrtci.

Država, ki podpira podjetništvo, bi morala glede tega nekaj ukreniti. Toda kaj? Marta Turk predlaga, da bi država ugotovila, koliko sredstev, ki se prelivajo iz prispevkov, bi lahko preusmerila v podjetniško organizirane varstvene skupine. Če bi samo malo sprostili predpise, bi bila mala podjetja verjetno tudi pripravljena prispevati v takšne podjetniške vrtce in njihov delovni čas, saj bi tudi svoje otroke in otroke svojih zaposlenih peljali vanje.

Marta Turk: “Pri nas je zdaj edina zasebna podjetniška pobuda ta, da so nekatere varuške podaljšane roke vrtcev. Preuredijo si svoje hiše in vrtci k njim napotijo presežke otrok, za kar dobivajo deloma subvencionirano plačilo, del pa plačajo starši. Vendar to še ni sistematično v tem smislu, da bi sprostili meje in podjetneje ponudili prožnejšo vsebino in delovni čas. Vsekakor pa je ta preureditev vrtcev nujna, če se želimo približevati današnjemu načinu življenju.”

Marija Jazbec pa je mnenja, da bi morala država pomagati tudi z lajšanjem finančnega bremena, ki nastopi v podjetjih ob porodniških. Krila naj bi vsa del stroškov za nadomestne zaposlitve.

Kaj lahko naredijo podjetja?

Udeleženke okrogle mize pa opozarjajo, da ni za vse odgovorna država, temveč da lahko zelo veliko storijo tudi podjetja sama. Marta Turka tako svetuje, da bi v podjetjih uredili sobe za otroke zaposlenih, kjer bi lahko ti preživeli na primer čas od zaključka pouka do konca delovnega dneva v podjetju. Neke vrste interno popoldansko varstvo, torej. “V našem podjetju so bili otroci vedno dobrodošli,” pravi Marta Turk. Tudi po mnenju Mojce Dovgan bi bilo veliko malih podjetij zainteresiranih z manjšim prispevkom vlagati v organizirano strukturo. To bi bilo za podjetnika finančno, organizacijsko in časovno veliko manjše breme kot plačevanje bolniških, kar počno zdaj.

Drug ukrep v podjetjih bi bila lahko uvedba dela na daljavo. Velika priložnost za moderne podjetniške dejavnosti so virtualne pisarne oziroma informacijska tehnologija. Marta Turk trdi, da so v njenem poslovnem sistemu ženske večinoma res “virtualne”. Res pa je tudi, da moraš imeti veliko zaupanja v človeka, da mu boš dovolil, da dela doma, da bo delal, kar od njega pričakuješ, pa da ga ne boš dnevno nadzoroval. Gre vendarle za intelektualno storitev, ki mora biti v določenem roku narejena. Kot kritično dodaja Mojca Dovgan, pa za zdaj še ni obligacijskopravne prakse, da bi se tisti, ki mu daš možnost za ta način dela, zavedal vseh odgovornosti in obveznosti.

Delo na daljavo samo po sebi prinaša tudi prilagodljiv delovni čas. Prilagodljiv delovni čas pa je možen tudi v delovnih prostorih – a samo v določenih primerih. Mojca Dovgan pravi, da je delovni čas najlažje prilagoditi za pisarniško in projektno delo (na primer prijava razpisne dokumentacije), kjer mora biti delo narejeno do določenega roka. Zaposlena ženska lahko pride in naredi svoje delo od ure do ure, katerekoli že, in njena odsotnost ne vpliva na nemoteno delovanje podjetja. V poslovnih procesih, kjer so zadeve vezane na prisotnost, se pravi bodisi izmensko delo, delo za okencem, dežurstva, pa prožni delovni čas seveda ni mogoč. Po mnenju Marije Jazbec je prav neprilagodljivost delovnega časa eden glavnih problemov slovenskega gospodarstva.

In končno, kako prijazno je podjetje do svojih sodelavk, je v veliki meri odvisno od odnosov v podjetju. “V majhnem podjetju odnos ni tipično delodajalec-delojemalec. Bistveno je odvisen od tega, kako se ta človeka razumeta, ali je delavec lojalen do skupnih ciljev, kako se identificira s tem … Gre dejansko za dopolnjevanje,” pravi Marta Turk. Precej je odvisno tudi od tega, kdo je človek, ki se v tem malem podjetju zaposli, kaj vidi v podjetju, kako se identificira s tem. Težave v odnosih pogosto izhajajo iz tega, da v naši družbi še vedno ne cenimo dovolj podjetniške pobude in zasebnega delodajalca. Tako imajo tudi delavci, ki se morajo zaposliti v malem podjetju, občutek, da bodo izkoriščani, manj plačani in da tam niti najmanj ne želijo sodelovati z delodajalcem. “Pri nas je še vedno preveč negativne nastrojenosti zaposlenih, zaposleni še vedno pričakuje samo, kaj bo delodajalec zanje naredil, ne razmišlja pa, kaj lahko on naredi zanj,” opozarja Mojca Dovgan. Danes je zato že pravi podvig, da pridobiš človeka, ki bo prijateljsko gledal na podjetje.

Začeti bi morale ženske same

K ženskam prijaznemu delovnemu okolju lahko veliko naredijo država in podjetja, vendar, opozarjajo sogovornice, začeti bodo morale ženske pri sebi oziroma z razmerami v družini. Marta Turk opozarja na dejstvo, da tudi ženske same o sebi ne mislijo tako samozavestno, kot bi lahko. Nekatere morajo za zaposlitev na določenem delovnem mestu pridobiti celo dovoljenje soproga. “Pri ženskah je še vedno čutiti splošno stališče, da je tista, ki se odloči za kariero, tako ali tako bolj “možata” in apriori zapostavlja družino. Ženske pljuvamo v lastno skledo.” Marta nadaljuje, da za ženske, ki jim uspe imeti kariero in družino, druge sodijo, kot da je to le zunanja obloga, znotraj pa je le velika žrtev in da je vsa družina žrtev. A to je zelo popačena splošna predstava. “Naša velika kakovostna prednost, če se primerjamo z ZDA, EU in muslimanskimi državami, je, da imamo ženske vendarle možnost izbire. Lahko združujemo družinsko življenje in zaposlitev in se še drugače udejstvujemo ali izobražujemo, skratka, imamo enake možnosti za šolanje. To kakovost moramo obdržati.”

S to mislijo pa smo se vrnili na izhodišče. Zavedati se moramo, kot opozarja na koncu Marta Turk, da družba ne potrebuje le kapitalsko, tržno gospodarstvo, temveč moramo obdržati kakovost življenja, kakršne smo včasih imeli bistveno več. A za to kakovost življenja mora družba pomagati vzpostaviti podporne mehanizme, ustasnove in storitve, ki ustrezajo novim razmeram.