|
Iskalnik:
 |
Še enkrat o nadzoru zaposlenihOdgovor informacijske pooblaščenke Nataše Pirc MusarV zvezi s člankom »Previdno pri tehničnem nadzoru zaposlenih«, ki smo ga objavili v junijski številki, se je odzvala informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar. Ker je tema očitno zelo zanimiva, pooblaščenka pa podaja svoj pogled na nadzor zaposlenih, ki je nekoliko drugačen od tistega v članku, objavljamo daljši zapis njenega sporočila.
»Vsakršno delodajalčevo sistematično nadzorovanje zasebne elektronske pošte, pa čeprav na delovnih sredstvih, ki so last delodajalca, je nedopustno in nezakonito, če zaposleni predhodno s tem ni seznanjen, ob tem pa mora biti nadzor zakonit in ustavno dopusten. Pooblaščenec opozarja, da je bistvenega pomena predvsem vprašanje ureditve uporabe informacijskih tehnologij pri delodajalcu, in sicer od dejstva, ali delodajalec dopušča uporabo informacijskih tehnologij (internet, elektronska pošta) poleg službenih tudi v zasebne namene ali pa uporabo strogo omejuje na službene namene. Če delodajalec dovoljuje uporabo omenjenih tehnologij izključno v službene namene in so s tem dejstvom nesporno ter jasno seznanjeni vsi zaposleni, potem je nadzor nad uporabo opreme manj sporen kot v primeru, da dopušča tudi zasebno rabo omenjenih tehnologij oziroma storitev interneta. Ne glede na pravkar povedano pa pravica delodajalca do nadzora ni absolutna, temveč jo omejuje pravica delavca do zasebnosti, kot izhaja iz določb Ustave, Evropske konvencije o človekovih pravicah ter judikatov ESČP. Kljub temu, da je zaposleni vnaprej seznanjen z dejstvom, da lahko uporablja službena sredstva samo v službene namene, to delodajalcu ne daje blanketne pravice, da lahko samovoljno izvaja nadzor nad zaposlenimi, saj je omejen in vezan na načela sorazmernosti, zakonitosti in ustavne dopustnosti. Pri tem je nujno treba opozoriti, da sama določila internih aktov ne smejo biti v neskladju z veljavno zakonodajo in ustavnimi določili, temveč mora biti vsak ukrep zakonit in ustavno dopusten. To pomeni, da tudi delodajalec, ki ne dopušča zasebne rabe, s sprejemanjem (in izvajanjem) določil svojih internih aktov ne sme kršiti ustavnih in zakonskih pravic posameznika do informacijske in komunikacijske zasebnosti. Delodajalec ne sme biti zaveden v razmišljanju, da je s pripravo določenega pravilnika dobil »bianko« dovoljenje, ki mu omogoča kakršenkoli oziroma neomejen nadzor nad zaposlenimi. Tudi v tem primeru namreč ni dopustno spregledati načela sorazmernosti, po katerem morajo biti posegi v zasebnost posameznika utemeljeni in minimalni za dosego legitimnih, zakonitih in ustavno dopustnih ciljev.
Če delodajalec dopušča uporabo službenih sredstev tudi v zasebne namene, delodajalec nima pravice pregledovati tistih zbirk datotek oziroma podatkov ali njihovih delov, iz katerih nedvoumno izhaja, da spadajo v sfero njegove zasebnosti. Delodajalec ima zatorej pravico pregledovati vsebino računalnikov zaposlenih, saj s tem ščiti svojo lastnino, poslovne interese in podatke, ki iz tega izvirajo, vendar le pod pogojem, če so (poleg izpolnjene zahteve po ustavnosti in zakonitosti) izvedeni vsi ukrepi v skladu z načelom sorazmernosti, torej takšni, da v najmanjši možni meri posegajo v zasebnost posameznika.«
Preberite še: |
|
