Črni princ zlatih rok

V prvi polovici šestdesetih let prejšnjega stoletja, v času, ko je južnoafriški rasistični režim v ječo poslal slovitega borca za pravice temnopoltih Nelsona Mandelo, so oblasti v brezupno zakotno rudarsko naselje severno od Pretorije prisilno izselile tudi njihovega glasnega kritika, učitelja Augustina Motsepeja. Civilizaciji za hrbtom jim bo mož s svojim dolgim jezikom lahko še najmanj škodoval, so mislili. Ravno pred selitvijo se je Augustinu rodil sin. V duhu svoje zagnanosti v boju za pravice temnopoltih mu je dal ime po pravkar umorjenem prvem temnopoltem demokratično izvoljenemu premierju Republike Kongo, Patriceu Lumumbi.

 

Augustin je bil kljub prisilni selitvi trdno odločen, da bo svoji družini v tem odročnem kraju zagotovil največ, kar je mogoče. Ker je kozarec piva vsekakor dobrodošla sprostitev za izmučene in žejne rudarje, je sklenil odpreti pivnico. Posel je šel dobro, tako da je bila pomoč šestletnega sina za točilnim pultom več kot dobrodošla. Med hripavim gostilniškim čvekanjem izmučenih rudarjev se je mali Patrice od očeta naučil svoje prve podjetniške lekcije: ves dobiček vlagaj v razvoj in širjenje posla. Nekdanji učitelj je kmalu razširil pivnico v dvorano ter prizidal še trgovino. Kljub apartheidu je postal eden redkih uspešnejših temnopoltih podjetnikov v državi.

 

Augustin je s svojo trmo dosegel tudi, da je vseh sedem otrok lahko poslal v boljše šole. Apartheid je imel namreč za 'nižjo raso' šole, ki so omogočale bolj slabo izobrazbo. A ker je eden od prednikov družini Motsepe podaril nekaj škotskih genov, je Augustu uspelo otroke prekvalificirati v Afrikanerje, to je državljane mešanih ras, ter jih poslati v spodobno katoliško šolo.

 

»V očetovi pivnici, ki je sicer prinašala dober denar, je bilo treba delati od ranih jutranjih ur, ko so rudarji odhajali na delo ali prihajali iz nočne izmene, pa vse do poznih večernih ur. Vedel sem, če se hočem rešiti pivnice, moram v šole. Že pri osmih letih sem se odločil, da bom odvetnik,« se Patrice Motsepe dobrovoljno posmeji v spominu na zaprašeno pivnico v rudarskem kraju 'na koncu sveta', ki je danes tako rekoč v njegovi lasti.