Česa se podjetniki lahko naučimo od politikov?

Minule lokalne in županske volitve so bile vsaj zame tako zanimive in polne preobratov kot svetovno nogometno prvenstvo. Poklicno sem bil vpleten v kar osem kampanj, veliko drugih pa sem še spremljal. Če že primerjam volitve s športom, naj rečem, da so moji kandidati v prvem krogu »igrali« 7 : 1. Eden je torej izpadel, drugi pa so zmagali ali se uvrstili naprej, vendar so se v nadaljevanju nekoliko slabše odrezali, čeprav sta med njimi dve najodmevnejši zmagi.  

Napak, ki so jih zagrešili kandidati oziroma njihovi štabi, je bilo veliko, in sicer ne glede na strankarsko (ne)pripadnost. Nekaj jih v nadaljevanju tudi predstavljam.  

1. MOJ VIDEZ 

Eden izmed »mojih« kandidatov ima zelo neurejeno brado, zato deluje zanemarjeno. Pravilo je bilo tudi, da rad nosi razpeto, najraje nekoliko pisano srajco. Njegov največji nasprotnik je bil bolj izobražen in urejen gospod, zrel za upokojitev, vedno urejen, ki je še najbolj spominjal na dobrodušnega Božička. Meritve so »mojemu« kandidatu kazale nenehno rast priljubljenosti, vendar se v drugem krogu ni dobro izteklo. Prepričan sem, da gre predvsem za napako njegovega štaba, ki ga ni hotel ali ni mogel prepričati v spremembo zunanje podobe. Volivci niso imeli dovolj zaupanja v kandidata, ki so ga poznali predvsem kot nasprotnika in kritičnega šaljivca, zato mu niso pripisovali potrebne »resnosti« in zanesljivosti za opravljanje županske funkcije, kar se je dogajalo celo med privrženci stranke, ki ga je podprla, in med njegovimi bližnjimi krajani. Spomnimo se pokojnega Ivana Krambergerja na prvih predsedniških volitvah, ki se je verjetno po lastni intuiciji ostrigel in odrekel spremljevalni opici. Je dobil tudi glasove dotedanjih dvomljivcev? Prepričan sem, da je bilo tako.