Čas za socialno podjetništvo

V razvitem svetu se meja med gospodarstvom in družbenim sektorjem hitro briše. Podjetja posegajo na področja, ki jih je tradicionalno urejala država, kot so izobraževanje, rehabilitacija in zaposlovanje teže zaposljivih oseb, skrb za starejše, varovanje okolja in tako naprej. Tako imenovana socialna ekonomija je v naglem vzponu. Kako pomembna postaja, kaže podatek, da v italijanski pokrajini Benečija ustvarijo socialna podjetja že 30 odstotkov bruto domačega proizvoda, njihovo število pa nezadržno raste. Socialna ekonomija na stežaj odpira vrata podjetnikom na področjih, kamor tradicionalni vlagatelji doslej niso posegali.

Služba za strukturno politiko in regionalni razvoj je minuli mesec v Mariboru organizirala konferenco o socialnem podjetništvu. Pokazala je, da v Sloveniji o socialni ekonomiji šele začenjamo razmišljati. Še slabše, še vedno si nismo na jasnem, ali so socialni podjetniki podaljšek socialne službe ali pa so predvsem podjetniki, ki se posla lotevajo na inovativen in družbeno koristen način.  

Gre za socialo ali podjetništvo? 

Tako imenovano socialno podjetništvo predvsem odpira nova in nova vprašanja, namesto da bi nanje odgovarjalo. To pa zato, ker je pojem sestavljen iz dveh povsem različnih in nasprotujočih si besed. Zato se vprašanja začno že pri preprosti definiciji. Kaj je socialno podjetništvo, je to predvsem podjetništvo, torej skrb za dobiček, ali je to predvsem skrb za socialo? Doseganje obeh ciljev gre, vsaj na videz, v dve popolnoma nasprotni strani. Kot je pokazala delavnica v Mariboru, je definicij tudi v tujini več.  

Gre nekako za to, da tržno gospodarstvo, ob pomoči države in lokalnih skupnosti, ponuja s socialnim podjetništvom možnosti zaposlitve tudi osebam, ki jih je teže zaposliti, se pravi invalidom, ženskam ali drugim brezposelnim. Dobiček, ki se v takih podjetjih ustvarja, se v celoti ali deloma vrača nazaj v lokalno skupnost in v podjetje, nikakor pa ga ni mogoče izplačati v obliki dividend lastnikom podjetij. Tu pa že naletimo na prve izjeme. V Avstriji, denimo, pojmujejo socialno podjetništvo kot storitev na trgu, prostovoljci – strokovnjaki, ki v takih podjetjih delajo, pa so plačani tako kakor vsi drugi. V Italiji prostovoljci niso plačani za svoje delo v takih podjetjih, pač pa so lahko udeleženi pri dobičku socialnega podjetja na koncu leta, če so seveda njegovi solastniki.  

In kako je s tem v Sloveniji? Pri nas je, vsaj v glavah ljudi, socializem še zelo živ. To pomeni, da tudi tako imenovano socialno podjetništvo nastaja kot nekakšna modna muha od zgoraj navzdol in ne raste spontano ter organsko z rastjo samih podjetij. Če se v Avstriji najprej vprašajo, kdo vse so podjetniki, ki bi lahko na trgu karkoli ponudili, se pri nas še vedno sprašujemo, kdo vse so morebitni uporabniki oziroma tisti, ki bi s socialnim podjetništvom karkoli pridobili. Seznam teh pa je praviloma nekajkrat daljši od seznama tistih podjetnikov, ki bi bili pripravljeni ugrizniti v kislo jabolko socialnega podjetništva. 

Zakaj kislo? Zato ker so časi, ki jih živimo, usmerjeni predvsem v dobiček, tekmovanje, konkurenco in ne več v sodelovanje, vzajemnost in solidarnost. Že res, da imamo potrebe in da bi država svojo skrb za socialo najraje prenesla na ramena podjetnikov, vendar je socialno podjetje v tujini predvsem priložnost, tako za podjetnika, ki ga ustanovi, kot za zaposlene in uporabnike storitev tega podjetja in nenazadnje za lokalne skupnosti. Ta sinergija skupnih interesov in združenih moči je uspešna zato, ker je vsak od dejavnikov pripravljen prispevati svoj delež k uspehu takega podjetja. Pri nas pa se zdi, da ljudje še vedno predvsem ves čas nekaj pričakujejo, prepričani so, da jim sociala pripada, pa četudi naj jo zagotavlja zasebno majhno socialno podjetje. In dokler se ne bomo vprašali s tistim znanim stavkom: »Ne sprašuj, kaj naj danes zate stori država, pač pa, kaj lahko ti storiš zanjo«, tako dolgo bo tudi socialni podjetnik v očeh mnogih le nekakšna morebitna molzna krava, namesto da bi pomenil priložnost. 

Stojan Zagorc je leta 1991 ustanovil zavod Papilot in od takrat usposobil in pomagal k redni zaposlitvi štiri tisoč ljudem. Sprva je nameraval delati z vsemi brezposelnimi osebami, ker pa so od Zavoda za zaposlovanje dobivali vedno teže zaposlive ljudi, se je zavod sčasoma specializiral za rehabilitacijo in pomoč pri zaposlovanju težje zaposlivih skupin, kot so invalidi, bivši obsojenci, Romi, mladostniki, presežni delavci in starejši. Skupaj s petimi tujimi partnerji sodeluje tudi v največjem evropskem projektu rehabilitacije obsojencev.  

V zavodu Papilot je redno zaposlenih 22 delavcev. Zavod se financira iz različnih virov: del sredstev dobijo od države, del sredstev zberejo s sodelovanjem v različnih projektih, približno 30 odstotkov prihodkov pa ustvarijo s prodajo storitev na trgu, na primer s svetovanjem podjetjem, ki zaposlujejo invalidne delavce.  

Kako Stojan Zagorc vidi posebnost socialnega podjetnika? »Specifika socialnega podjetnika je usmerjenost ne toliko v lastno korist kakor v korist ljudi, za katere dela. Seveda pa mora poslovati pozitivno, ustvarjati dobiček in ga vračati nazaj v dejavnost,« trdi Zagorc. Žal po njegovem prepričanju razen invalidskih v Sloveniji nimamo drugih socialnih podjetij.  

»Socialno podjetništvo je zelo velika priložnost. S primernim pristopom bi lahko brezposelnost znatno zmanjšali in obenem močno dvignili kakovost življenja celotne družbe.« Stojan Zagorc trdi, da je za državo naložba v socialno podjetništvo tudi zelo dobra finančna naložba. Izračunal je, da bi lahko država samo pri sredstvih, ki jih namenja teže zaposlivim ljudem, prihranila 15 milijard tolarjev letno.

Giacinto Tommasini, svetovalec z inštituta Irecoop Veneto, specializiranega za svetovanje kooperativam, je na konferenci predstavil italijanske izkušnje z uveljavljanjem socialne ekonomije in socialnega podjetništva. V Italiji se je socialno podjetništvo razvijalo spontano, proces se je začel v lokalnih okoljih, ko so ljudje začutili potrebo po spremembi. Šele pozneje se je vključila država.  

»Država je poskrbela predvsem za zakonsko podlago in za ustrezno davčno politiko. V Italiji imamo tri posebej pomembne predpise za razvoj socialnega podjetništva. Predpisi dajejo pravico zasebnikom, da opravljajo socialne storitve, urejajo prostovoljno delo in dajejo davčne ugodnosti za socialne kooperative, med drugim jim znižujejo davek na dodano vrednost. Brez teh predpisov se socialno podjetništvo ne bi moglo uveljaviti, saj samo dobra volja podjetnikov ni dovolj. Mislim pa, da je od vseh ukrepov države najbolj pomembna ustrezna obdavčitev socialnih podjetij,« pravi Giacinto Tommasini.

V italijanski pokrajini Benečija ustvari socialno oziroma družbeno podjetništvo tretjino bruto domačega proizvoda regije. O razlogih za tak razmah socialnih podjetij smo se pogovarjali z Davidom Brancom iz inštituta Irecoop Veneto.  

V Sloveniji mnogi mislijo, da sodi v socialno ekonomijo le neprofitni sektor in da za podjetnike sploh ni prostora. Izkušnje iz Benečije so drugačne. 

»Socialno podjetništvo ima več vidikov. Socialna podjetja so tudi profitne družbe, ki prispevajo k družbeni blaginji kot družbeno odgovorna podjetja. To so čisto tržna podjetja, ki ustvarjajo dobičke, jih obračajo, a imajo poseben posluh za teme, ki obravnavajo okolje, človeške vire in drugo. Tudi ta del, ki ga ustvarjajo sicer tržna podjetja, lahko obravnavamo kot del socialne ekonomije in tudi zato je številka v Benečiji tako visoka. Torej imamo socialna podjetja in podjetja, ki sicer niso opredeljena kot socialna, a se odločijo za družbeno odgovorno vedenje in z investiranjem v okolje in v človeške vire prispevajo k družbeni blaginji.« 

Koliko socialnih podjetij je v Italiji?  

Po podatkih iz leta 2000 je v Italiji v socialni ekonomiji aktivnih 221.000 podjetij. V Benečiji imamo 21.000 socialnih podjetij, kar predstavlja 10 odstotkov vseh podjetij. V Benečiji je v socialno ekonomijo vključenih približno 360.000 oseb, od tega jih je 70.000 redno zaposlenih, preostali delajo na prostovoljni bazi.  

Na konferenci ste omenili certifikate, ki jih podeljujete socialnim podjetjem. Kako je s tem? 

Socialna in družbeno odgovorna podjetja lahko dobijo certifikat SA 8000. Ta potrjuje, da podjetje spoštuje oziroma sledi načelom socialne ekonomije in strogim standardom na tem področju. Zanimanje za certifikat je izjemno veliko in se še povečuje. 

Koliko pa je po vašem mnenju še prostora za razvoj socialnega podjetništva v Sloveniji? 

Socialno podjetništvo je tretji steber gospodarstva, v katero vsako gospodarstvo na koncu pride. V vseh modernih, zrelih gospodarstvih se odstotek uporabnikov socialnih storitev giblje med 10 in 15 odstotki. Slovenija ima danes 25.000 uporabnikov. Če upoštevamo omenjeno povprečje, bi morali imeti vsaj 200.000 potencialnih uporabnikov. Velik delež torej še ni pokrit.

Lisa McMullan iz Centra za žensko podjetništvo iz Velike Britanije našteva šest ključnih lastnosti socialnih podjetij:  

1. Socialna podjetja so družbeno ozaveščena in imajo temu ustrezne cilje.
2. Vsaj del prihodkov ustvarijo na trgu (to pomeni, da niso odvisna samo od proračunskega denarja).
3. Ne izplačujejo dobička lastnikom, ampak ga vračajo nazaj v podjetje ali ga namenijo za reševanje družbenih problemov v okolju.
4. Svoje premoženje uporabljajo v korist družbe.
5. Imajo demokratičen način vodenja.
6. So neodvisna, torej niso del javne uprave.

Kaj zahtevajo podjetniki 

Od države: 
-       Socialno ekonomijo mora sprejeti kot del strateškega razvoja.
-       Uskladiti mora aktivnosti vseh ministrstev na tem področju.
-       Sprejeti mora ustrezno zakonodajo, ki bo omogočala ustanavljanje socialnih podjetij, zaposlovanje marginalnih skupin prebivalstva ...
-       Zagotoviti mora vire sofinanciranja tudi iz evropskih sredstev.
-       Del pristojnosti mora prenesti na regionalno raven.
-       Zagotoviti mora stabilnost sistema socialne ekonomije in projektov (dolgoročni viri financiranja ...).
-       Na vseh ravneh mora promovirati pomen socialne ekonomije. 

Od lokalne skupnosti: 
-       Definirati mora potrebe v svojem okolju.
-       Poskrbeti mora za ustrezno infrastrukturo (prostore, opremo, oprostitve prispevkov za socialna podjetja ...).
-       Ustvariti mora pozitivno klimo.
-       Spodbujati mora prostovoljno delo.
-       Poskrbeti mora za finančne spodbude za razvoj socialnih podjetij.
-       Zagotoviti mora prednost socialnim podjetjem na javnih razpisih.  Zahteve so zapisali udeleženci konference o socialnem podjetništvu v Mariboru.