Čakajoč na čudež tehnologije

Z raziskavo, ki sledi, nadaljujemo raziskovanje o tem, v kakšni tehnologiji leži slovenska prihodnost. Že zadnjič smo soočili nekako pavšalno vero v visoko tehnologijo s podatki, ki kažejo, da imajo Avstrijci ENAK delež zaposlenih v podjetjih, ki temeljijo na visoki tehnologiji, pa imajo v svojem izvozu 20-odstotni delež visokotehnoloških izdelkov, mi pa samo 5 odstotkov.  

Nadalje smo tudi poiskali, kje so največje RAZLIKE pri zaposlovanju, in ugotovili, da so razlike bolj »spodaj«, skratka, Avstrijci imajo nekoliko višji delež zaposlenih v tehnološkem nižjem spodnjem razredu, mi pa v najnižjem razredu. In pri tej na oko skoraj nepomembni razliki, imajo 2,5-krat večjo dodano vrednost. 

Iz teh podatkov smo relativizirali vero v visoko tehnologijo. Naš sklep je bil: avstrijski primer kaže, da ni ključ v nobeni tehnologiji kot taki, ampak v tem, kaj ljudje iz nje naredijo. Avstrijci torej v podjetjih, ki temeljijo na visoki tehnologiji, naredijo glede izvoza štirikrat toliko kot mi, razen tega pa pri nezahtevnih tehnologijah v primerjavi z nami spet delajo čuda, saj imajo občutno višjo dodatno vrednost.  

Sklep: »štos« je v ljudeh.  

Priznam pa, da v prejšnji številki teh misli nisem dovolj jasno napisal. Zato so mnogi razumeli samo prvi del sporočila. Torej, »tisti v Podjetniku so proti visoki tehnologiji«. Tako me je kar razburjen poklical tudi naš letošnji podjetnik leta dr. Aleš Štrancar. »Jože, vidim, da tudi ti ne veruješ v visoko tehnologijo.« Pa sva se dobila. »Torej, veruješ ali ne?«  In sem odgovoril: »Ne.« »Saj sem vedel! In kako naj sploh kaj naredimo nekaj na tem področju, če tudi ti ne veruješ v visoko tehnologijo.« 

Pa sem dodal: »Ampak verujem v dr. Aleša Štrancarja.«  

Potem sva se še kar nekaj časa pogovarjala največ na temo, kako se državna sredstva izgubljajo v labirintih akademskih raziskav, za gospodarske učinke raziskav in razvoja pa ni nikomur mar. Ampak dr. Aleš Štrancar mi kljub prijaznosti nekako ni oprostil tega, da se nisem kar tako deklariral za zagovornika visoke tehnologije. Mojega mnenja, da leži ključ za odgovor na vprašanje, na kaj staviti, v njegovi duši, pa ni čisto sprejel.  

V nadaljevanju objavljamo tri zgodbe. Pogovora z dr. Matejem Penco in Doronom Latzerjem po mojem prepričanju potrjujeta vtis iz »prvega polčasa« in ga tudi dopolnjujeta. Ne smemo reči, da je vse relativno. Visoka tehnologija je, kot bomo zvedeli, še kako pomembna za gospodarsko uspešnost neke države. Vendar ne »kar tako«, kot »mana«, ampak šele takrat, ko je vsajena v neko gospodarstvo kompleksno in do konca. Ko je vse na svojem mestu, od ljudi do financ do državne podpore. Ko je »sistem« spiljen do konca in ko tako tudi deluje. Hkrati pa lahko ugotovimo, da finančno ni tako enostavno vstopiti v svet visoke tehnologije. Pa smo spet pri tisti avstrijski modrosti, ko v primerjavi z nami delajo čudeže pri preprostih rečeh.  

Sicer se pa naša virtualna ruleta glede najprimernejše tehnologije za Slovenije vrti naprej. Odločite se sami, na kaj boste stavili. Ampak ne pričakujte rezultatov od rulete.

Tehnološki zaostanek raste

Za mala podjetja tehnološki razvoj še nikdar ni bil tako nedosegljiv cilj, kot je danes. Vsaj na področju visokih tehnologij. To je pokazala tudi ljubljanska prireditev Hevreka.

V Ljubljani se je prejšnji mesec odvijal prvi sejem sodobnih tehnologij Hevreka, ki je pod eno streho združil tri nekdanje prireditve Infos, Teleinfos in Sodobno elektroniko. Organizator se je potrudil pripraviti tudi obširen obsejemski program, z velikim številom predavanj, seminarjev, okroglih miz. Vseeno pa smo obiskovalci ob ogledu sejma dobili grenak občutek. Dobro, videli smo najnovejše mobilne telefone in drugo tehniko, a vse to so bili skoraj izključno izdelki tujih proizvajalcev. Kje pa so bili slovenski tehnološki dosežki? 

Jih skoraj ni bilo, ker jih ne more biti, in to iz več razlogov. Prvi je ta, da postaja zlasti visokotehnološki razvoj za naša podjetja čedalje bolj nedosegljiv. Drugi razlog je, da razvojna podjetja nimajo denarja za sejemske predstavitve. Tretji razlog pa je na Hevreki navedel letošnji prejemnik priznanja Podjetniški vzor Miro Črv iz podjetja Smarteh: »Kaj naj počnemo na sejmu, kjer so glavni obiskovalci srednješolci. Tu ni ne naših kupcev in ne dobaviteljev.«   

Bomo sploh še kaj razvijali? 

Tehnološki razvoj je pri nas v resni krizi. Dr. Matej Penca, direktor podjetja Horizonte Venture Management, ki upravlja s skladom tveganega kapitala, trdi, da je sedanja tehnološka politika države katastrofalna. Drugače rečeno, je sploh ni. »Država, ki subvencionira multinacionalke, nima politike tehnološkega razvoja. In naša država subvencionira razvoj Leku oziroma Novartisu, Krki, pomaga Renaultu in tako naprej.« Po mnenju dr. Pence morajo multinacionalke za razvoj skrbeti same in ne morejo biti del nacionalne razvojne politike. Država jim lahko pomaga z davčnimi ugodnostmi ali z drugimi načini, ne pa s subvencijami. »Za vsa druga podjetja, ki niso multinacionalke, pa je stanje katastrofalno. Mala podjetja si resnega tehnološkega razvoja ne morejo privoščiti, ker morajo skrbeti za dnevno preživetje zaradi plačilne nediscipline, zaradi visokih davkov na plače strokovnjakov in tako naprej.« 

Za mala podjetja tehnološki razvoj še nikdar ni bil tako nedosegljiv cilj, kot je danes. Vsaj na področju visokih tehnologij. »Razvoj novega visokotehnološkega izdelka stane v tujini 10, 20, tudi 30 milijonov evrov. Pri nas nekatera podjetja dokončajo razvoj z enakimi rezultati za desetkrat manjši znesek, kar pa je za veliko večino malih podjetij še vedno povsem nedosegljiva številka,« trdi dr. Matej Penca. In dodaja: »V globalni ekonomiji ni mogoče tekmovati s tujimi podjetji na področju visokotehnološkega razvoja. Zaradi omejenega števila kadrov in denarja potrebujejo naša podjetja za razvoj bistveno več časa kot tuja. Kar mi lahko naredimo v štirih letih, lahko oni v enem.« Mala razvojna podjetja so se zato prisiljena ukvarjati z dejavnostmi, ki so sicer blizu njihove osnovne ideje, a prinašajo takojšnji prihodek. Največkrat prodajajo izdelke tujih proizvajalcev in skrbijo za njihovo servisiranje.  

V redu, saj nam ni treba tekmovati v visokih tehnologijah. V prejšnji številki Podjetnika smo navedli izsledke raziskav, po katerih Slovenija za razvitejšimi najbolj zaostaja v deležu srednje tehnologije. Najbolj zaostajamo pri razvoju in izdelavi kovinskih, plastičnih in drugih ne pretirano tehnološko zahtevnih izdelkov. V tem tehnološkem razredu imamo kopico srednje velikih podjetij, ki bi morala prestopiti v višji tehnološki razred. Problem pa je, da tudi ta nimajo kritične mase, da bi sama financirala razvoj. Dr. Matej Penca trdi, da so naša srednje velika podjetja po evropskih kriterijih v bistvu mala podjetja. »Razvoj je danes drag. Podjetje s 100 zaposlenimi in nizko dodano vrednostjo samo ne more financirati tehnološkega razvoja.«  

Ne strateške tehnologije, temveč niše 

Nove državne razvojne strategije govorijo o tehnologijah, ki naj bi jih strateško spodbujali v Sloveniji. Gre za biotehnologijo, farmacijo, nanotehnologijo in druge visoke tehnologije. Takšne napovedi so po mnenju dr. Mateja Pence nesmiselne. Objektivno gledano Slovenija nima možnosti v nobeni strateški tehnologiji, ker za nobeno strateško tehnologijo nima človeških in finančnih virov.  

Po mnenju sogovornika lahko priložnosti iščemo samo v zelo ozkih tržnih nišah. Izkoristimo znanje, ki ga razvijajo multinacionalke, in prodrimo v niše, ki zanje niso zanimive. Toda svetovno uspešno visokotehnološko podjetje tudi v takem primeru ne more nastati samo po sebi. Vrhunski projekti potrebujejo močno in široko podporo. »Naloga države je, da prepozna tiste redke projekte s svetovnim potencialom in jih podpre z vsemi sredstvi. Tako delajo na Finskem, Irskem, v Izraelu in drugih tehnološkemu podjetništvu naklonjenih državah,« trdi dr. Matej Penca.

---

Izrael: od limon do visoke tehnologije 

Meteorski vzpon ob polni mošnji denarja

O tem, kako v Izraelu spodbujajo tehnološka podjetja, je na sejmu Hevreka govoril izraelski strokovnjak Doron Latzer. Povedal je, da se je Izrael v samo dvajsetih letih spremenil iz države limon v državo visoke tehnologije. Leta 1960 je kmetijstvo prispevalo 70 odstotkov izvoza, leta 1980 pa so že imeli eksplozijo tehnoloških podjetij. Danes kmetijstvo ustvari le še 3 odstotke izvoza, visoka tehnologija pa 46 odstotkov. Za primerjavo, v Sloveniji znaša delež visokotehnoloških izdelkov v celotnem izvozu komaj slabih 5 odstotkov.  

V Izraelu imajo trenutno 1500 delujočih novih visokotehnoloških podjetij, samo letos jih bo začelo poslovati med 300 in 500. Na borzi tehnoloških podjetij Nasdaq kotirajo delnice preko 100 izraelskih podjetij. Več podjetij ima tam zastopanih samo Amerika.  

Katere so bile ključne točke izraelskega tehnološkega preboja? Doron Latzer našteva pet takih točk:  

1. Človeški kapital.
V Izrael je v zadnjih petnajstih letih prišlo več deset tisoč strokovnjakov z vsega sveta, največ iz bivše Sovjetske zveze.  
2. Sodelovanje univerz z gospodarstvom.
Univerze ustanavljajo posebne ustanove, ki tržijo razvojne dosežke univerzitetnih znanstvenikov. Samo z licenčninami od patentov zaslužijo vsako leto milijone dolarjev. Po mnenju Dorona Latzerja tehnološko podjetništvo brez patentov ni mogoče.  
3. Podporno poslovno okolje.
Izrael ima stabilno gospodarsko okolje, močan bančni in nasploh finančni sektor, odlično razvito telekomunikacijsko infrastrukturo, številne tehnološke parke ...  
4. Vladna podpora.
Država je nekatere davke v zadnjih letih znižala celo za 50 odstotkov. Tuji vlagatelji lahko sami izbirajo, kakšnih ugodnosti bodo deležni: 7-letno obdobje brez plačevanja davka na dobiček ali denarne subvencije. 
5. Kultura.
Izraelci že pregovorno veljajo za izjemno podjetne, ustvarjalne in radovedne.  

Izraelska tehnološka podjetja imajo na voljo finančna sredstva, o kakršnih se lahko marsikateri članici Evropske unije samo sanja. Za raziskave in razvoja namenjajo 5 odstotkov bruto domačega proizvoda. Evropska unija si je na primer za cilj postavila 3 odstotke. Poleg tega v Izraelu zberejo več tveganega kapitala kot v katerikoli članici Evropske unije. Prvi sklad tveganega kapitala je ustanovila država leta 1991 in vanj prispevala 20 milijonov dolarjev. Trenutno je v Izraelu dejavnih že 100 skladov tveganega kapitala, ki upravljajo z 10 milijardami dolarjev. Lani so upravljavci skladov vložili v 400 podjetij skupno 1,4 milijarde dolarjev tveganega kapitala. Dobro polovico tega denarja so prispevali tuji vlagatelji.  

Izrael je skorajda brez naravnih bogastev, zato je vlada vse upe stavila na visoko tehnologijo. Razvila je celovit paket na desetin ukrepov, ki dajejo v sinergiji fantastične rezultate. Doron Latzer tako kot dr. Matej Penca trdi, da lahko gospodarstvo doseže tehnološki preboj samo z močno podporo države. Posamezen podjetnik nima možnosti, prav tako posamezni in nepovezani državni ukrepi ne dajejo pravih učinkov. Seveda, vedno obstajajo izjeme, kot je na primer naša BIA Separations, toda razvojne politike se ne da graditi na izjemah in sreči redkih posameznikov.

---

Priložnosti so, samo ne bodite pasivni 

Pod številnimi izgovori se skriva pasivnost naših podjetij.

Jaka Stele, direktor slovenskega Microsofta, opozarja, da trenutno stanje napoveduje še večje zaostajanje slovenskih podjetij za tujimi. Razlog pa ni samo nespodbudno okolje, temveč tudi pasivnost v samih podjetjih.    

Kje je razlog za vaš pesimizem? 

»Nakup informacijskih rešitev je v Sloveniji še vedno v največji meri povezan z zakonskimi zahtevami in bistveno manj s povečevanjem konkurenčnosti podjetja. Po raziskavi podjetja IDC vlagamo v informacijsko tehnologijo za približno 50 odstotkov manj od podjetij v Zahodni in Vzhodni Evropi. To zaostajanje lahko pomeni hiter upad konkurenčnosti v primerjavi z drugimi državami. Vsi vemo, da je konkurenčnost neposredno odvisna od vlaganj v tehnologije in razvoj. Raziskave celo napovedujejo, da se vlaganja do leta 2008 ne bodo povečevala tako hitro kot v drugih evropskih državah. Štiri leta pa so v informacijski tehnologiji cela večnost. Vlaganja bi se morala v naslednjih letih močno povečevati, v najboljšem primeru celo podvojiti, če se želimo pripraviti na globalno tekmo. 

Na Hevreki ste v svojem govoru dejali, da je razvoj tehnoloških izdelkov zgolj za domači trg kratkoročne narave. Edina pot je prodor na svetovni trg. 

Razvoj za slovenski trg je lahko samo taktične narave, kot začetek uspeha na globalnih trgih. Marsikatero slovensko podjetje, ki igra pomembno vlogo na globalnem trgu, je začelo lokalno. Imamo kar nekaj zgledov mednarodnega uspeha, kot so Ultra, Špica, HERMES SoftLab in še bi lahko našteval. Zanimivo je, da so vsa ta podjetja močno povezana v partnerskem odnosu z večjimi globalnimi podjetji – take so vsaj naše izkušnje na področju informacijskih in komunikacijskih tehnologij.  

Podjetjem svetujete, naj se povežejo z multinacionalkami?  
Občutek imam, da se globalizacija pri nas šele zares začenja, in kmalu lahko pričakujemo še večjo prisotnost globalnih podjetij. Zaradi tega bodo slovenska podjetja zelo težko konkurirala na področjih, ki so za velika podjetja osnovna dejavnost in v njihov razvoj vlagajo na milijarde dolarjev. Rekel bi torej, da so poskusi konkuriranja globalnim igralcem, tudi če obstaja določena zaščita s strani države, dolgoročno obsojeni na neuspeh. 

Priložnosti je treba poiskati v ozkih nišah, ki pa morajo biti vsaj evropske, če že ne globalne. Take niše je možno poiskati samo z dobrim poznavanjem globalnih trendov, pa še takrat so tveganja velika. V tem primeru lahko velikokrat pomaga tesna povezava z multinacionalkami, ki vidijo v sodelovanju z nišnim partnerjem ustrezno kombinacijo za uspeh. Slovenska podjetja bi morala računati na to, da izkoristijo globalno prisotnost in prodajne kanale multinacionalk.    

Katere tržne niše na področju informacijskih tehnologij so po vašem mnenju najzanimivejše za naša podjetja? 

Izpostavil bi področja varnosti in upravljanja sistemov. Veliko bo priložnosti na področju poslovnih rešitev za mala in srednje velika podjetja, kjer gre še za mlad trg. Globalno gledano so zanimiva področja tudi iskanja, prikazovanja in trženja informacij, veliko možnosti pa ponujajo še tehnologije za zabavo, kot so recimo igre, glasba im filmi. Nikakor ne smemo pozabiti na mobilne tehnologije, kjer se priložnosti še kar vrstijo. Slovenija je na tem področju dovolj razvita, da lahko naša podjetja razvijajo resnično inovativne rešitve, ki so prav v vrhu tehnološkega razvoja.