Zvezde potegnejo povprečje za seboj

Po prvem šoku, ko je gospodarstvo za nekaj trenutkov kar obstalo, so podjetniki in menedžerji ugriznili v kislo jabolko in se novim okoliščinam prilagodili. Nekateri so bili pri tem zelo uspešni, drugi manj, tretjim je kriza spodnesla tla pod nogami. Nikjer ni lahko, v Sloveniji pa je podjetjem še težje, ker so zaostala pri prestrukturiranju, tudi danes pravi svetovalec za strateško vodenje organizacij Boštjan Ložar. Tudi danes zato, ker je to misel ponovil že velikokrat, celo v časih, ko krize ni bilo na vidiku. Kako pa vidi domače in globalno gospodarstvo danes?

 

Za Slovenijo približno to, kar se dogaja. Že 15 let delam primerjave s tujimi podjetji in je bilo jasno, da se, ko smo imeli tako imenovano zgodbo o uspehu, podjetja niso prestrukturirala. Za sodobnimi sistemi vodenja so zaostajala za dobrih 15 let. Slovenske banke niso investicijske banke in v prvem valu krize niso bile tako prizadete. V drugem valu, ko je kriza iz bančnega sektorja prišla v realnega, pa so se pokazale vse slabosti slovenskih podjetij – tudi ta, da so jih banke kreditirale »na lepe oči«.

 

Zadnjih nekaj let pred začetkom krize smo gospodarstvo financirali tako, da so slovenske banke v tujini najemale kredite in jih plasirale v slovensko gospodarstvo. Nato se je dotok denarja iz tujine ne samo ustavil, treba ga je bilo vračati, in začel se je začaran krog. V tujini je tako imenovan WACC – Weighted Average Cost of Capital, torej povprečna cena kapitala, ki je cena dolžniških virov in lastniškega kapitala, 9 odstotkov. Mi pa smo se zdi gledali, kot da je denar napol zastonj. Kot da nismo razumeli, da moraš teh 9 odstotkov zaslužiti za pokritje financiranja, šele navzgor imaš dobiček. Zato naložbe zadnjih pet ali celo deset let pred krizo niso prinašale dovolj denarnega toka. Ker so podjetja rasla, so potrebovala vedno več denarja za naložbe in obratna sredstva. Financirala so se lahko samo z zadolženostjo, ker je bil njihov lastni denarni tok premajhen. Zdaj smo, kjer smo. Imamo prezadolženo in neprestrukturirano gospodarstvo ter banke, ki ga ne morejo kreditirati. Položaj bo vsaj še naslednjih od tri do pet let zelo težak.

 

Mislim, da je to zelo človeško. Podjetja so sestavljena iz ljudi in zelo majhen odstotek ljudi je proaktivnih. Enako je s podjetji. Velik delež podjetij resno prestrukturiranje preprosto predolgo odlaša. Drugi razlog pa je seveda ta, da se je pri nas ustvarila klima, da smo zelo uspešni. Naša podjetja so se vedno primerjala med seboj in jim je bilo zelo težko dopovedati, da imajo v primerjavi z vodilnimi svetovnimi podjetji 15 let zaostanka, čeprav so v lokalnem okolju morda celo zelo dobra. Zelo radi govorimo o nacionalnem interesu in o tem, da nismo prijazni do tujih investitorjev, a ker pri nas ni dovolj tujih menedžerjev in tujih podjetij, tudi ni kroženja znanja in ni prave primerjave s tujimi podjetji. Tako smo se na neki način zavili v vato, v kateri smo imeli vsi, politika, gospodarstvo in navadni državljani bistveno boljšo predstavo o stanju, kot je bilo to v resnici.