Zmeda glede vloge socialnega podjetništva

Evropska unija šteje socialno ekonomijo za eno bistvenih komponent evropskega ekonomskega modela, saj omogoča nova delovna mesta za zaposlovanje ranljivih skupin prebivalstva. Z recesijo in vse večjo brezposelnostjo tudi v Evropi postaja očitno, da lahko socialno podjetništvo ponudi možnost zaposlitve komurkoli, ne le teže zaposljivim, saj se vsak lahko znajde med brezposelnimi. Toda kaj sploh je socialno podjetništvo? Gre za socialo, nekakšen model soupravljanja v podjetjih ali za podjetja, ki delujejo po tržnih načelih?  

Evropska pojmovanja so različna 

Definicija po evropskih državah ni enotna. Večinoma gre za to, da se dobiček, ki se v takih podjetjih ustvarja, v celoti ali deloma vrača v lokalno skupnost in v podjetje, nikakor pa ga ni mogoče izplačati v obliki dividend lastnikom podjetij. V Avstriji, denimo, pojmujejo socialno podjetništvo kot storitev na trgu, prostovoljci – strokovnjaki, ki v takih podjetjih delajo, pa so plačani tako kot vsi drugi. V Italiji pa prostovoljci niso plačani za svoje delo v takih podjetjih, pač pa so lahko udeleženi pri dobičku socialnega podjetja na koncu leta, če so seveda njegovi solastniki.  

Deliti dobrine drugih ali ustvarjati za druge? 

In kako je s tem v Sloveniji? Pri nas je, vsaj v glavah ljudi, socializem še zelo živ. Socialno podjetništvo je zato bolj ali manj pojmovano po znanih samoupravnih modelih, čeprav smo bili Slovenci med prvimi v Evropi, ki smo že pred sto leti s pomočjo Janeza Evangelista Kreka, zasnovali socialno podjetništvo v obliki zadrug na trgu, zdaj pa jih na novo odkrivamo in se jim čudimo na tujih študijskih potovanjih. Problem Slovenije je, da tako imenovano socialno podjetništvo nastaja kot nekakšna modna muha od zgoraj navzdol, uvoženo iz tujine, in ne raste spontano ter organsko z rastjo samih podjetij in iz bogate slovenske tradicije.  

Če se v Avstriji najprej vprašajo, kdo vse so podjetniki, ki bi lahko na trgu karkoli ponudili, se pri nas še vedno sprašujemo, kdo vse so morebitni uporabniki oziroma tisti, ki bi s socialnim podjetništvom karkoli pridobili. Seznam teh pa je praviloma nekajkrat daljši od seznama tistih podjetnikov, ki bi bili pripravljeni ugrizniti v kislo jabolko podjetništva za druge. Po eni strani sta za en del prebivalstva pri nas sociala in delitev dobrin, ki jih ustvarjajo drugi, še vedno pred podjetniškim tveganjem. Po drugi strani pa delo in tveganje za druge namesto za svoj žep ta hip nista tisti tržni »maksimi«, ki bi bili priljubljeni in bi bili podprti tudi z drugimi političnimi ter vladnimi ukrepi. Živimo v časih, ko je moderno, da se vsak briga le zase in za svoj žep, za svoj dobiček. Podjetništvo je usmerjeno v tekmovanje, konkurenco in ne več v sodelovanje, vzajemnost in solidarnost.    

Sociala na ramenih podjetnikov? 

Zaradi gospodarske krize bi Evropska unija in domača država skrb za socialo najraje prenesli na ramena podjetnikov, vendar je socialno podjetje v tujini predvsem priložnost, tako za podjetnika, ki ga ustanovi, kot za zaposlene in uporabnike storitev tega podjetja in nenazadnje za lokalne skupnosti. Gre za položaj, kjer so vsi zmagovalci. Ta sinergija skupnih interesov in združenih moči je uspešna zato, ker je vsak od dejavnikov pripravljen prispevati svoj delež k uspehu takega podjetja.  

Pri nas pa se zdi, da ljudje še vedno predvsem ves čas nekaj pričakujejo, prepričani so, da jim sociala pripada, pa četudi naj jo zagotavlja zasebno majhno »socialno« podjetje, podjetnik pa ostaja v očeh države le nekakšna molzna krava ali pa potencialni utajevalec davkov, tako tekoč kriminalec. Nekoč so nas učili, da družbenih in gospodarskih sistemov ni mogoče kar preskočiti in izpustiti vmesnih členov razvoja. Pri nas pa se zdi, da se dogaja prav to, da se s socialnim podjetništvom vračamo iz socializma v nov socializem, ne da bi prej predelali osnove tržnega gospodarstva.