Zmagali so cilji

Prišlo je kot šok. Zmaga treh županskih kandidatov v Ljubljani, Celju in Kopru. Pričakovana sicer, vendar ne pri takšnih odstotkih. In vsaj v Ljubljani ne v prvem krogu.  

In so se začeli komentarji. Strankarskih ljudi, novinarjev, drugih strokovnjakov, sedanjih in nekdanjih politikov. Ampak vsi z isto mentalno sliko, pri vseh se vsa vprašanja vrtijo okoli strank. Ali rezultati volitev potrjujejo pomen strank ali ne? Če nekdo reče, da ni strankarski, ali mu lahko sploh verjamemo? Kaj pa, če se v ozadju skriva neka stranka ali na primer Forum 21? So ljudje volili nekoga, ker jih je prepričal, ali zato, ker so s tem izrazili nasprotovanje neki stranki? So ljudje sploh vedeli koga volijo ali so bili zapeljani? Skratka, edini filter naj bi bile stranke. Pripadnost strankam, nasprotovanje strankam, zarote skupin, ki hočejo biti stranke, načrti županov, da bi naredili stranko itd.  

Pa vendar, gledano skozi kriterij strank, imajo trije župani čisto različne »barve«. Ljubljanski v celoti zavrača idejo, da gre pri njem za kakršnokoli politično konstrukcijo. Celjski je drugi mož Slovenske ljudske stranke. Koprski ima svojo lokalno stranko, pri čemer simpatizira s predsednikom vlade. Končno pa lahko k tem imenom dodamo še ptujskega župana, ki je član LDS, pa slovenjgraškega, ki je dobil 80 odstotkov in je bil edini kandidati in povsem široko povezan z vsemi.  

Kaj nam sporočajo zmage vseh teh ljudi? Najprej lahko ugotovimo, da teh zmag ni mogoče razložiti ne s strankarsko pripadnostjo ne z nepripadnostjo ne z nobeno zaroto, skratka strankarski filter ne razloži čisto nič. Tisti razlagalci, ki so se še najbolj »odlepili« od strankarskega filtra, so prišli do ideje, da gre za ljudi, ki so se potrdili in jim torej ljudje zaupajo.  

Mislim, da so spregledali bistvo, tudi slednji. Mislim, da ni odgovor v preteklosti, v tem, kaj je nekdo že naredil. Če bi bilo tako, potem bi v Mariboru moral zmagati Sovič, ki je v preteklem mandatu oziroma mandatih kar nekaj sezidal v Mariboru in trenutno se tam gradi tako populističen objekt, kot je štadion (tudi Ptuj je dobil štadion). Torej se je dokazal in bi moral znova zmagati. A ni tako. Uspeh v preteklosti ni nobeno jamstvo, kajti potem bi ljudje povsod po svetu vedno volili tiste, ki so bili v preteklosti dobri, pa to ni tako. Mislim, da je kriterij PRIHODNOST. Zmagovalci so ljudem narisali privlačno PRIHODNOST.   

 

Prepričan sem torej, da je pri Jankoviću odločal njegov program z 22 projekti, v Celju ideja Tehnolopolisa, v Kopru ne vem kaj natančno, ampak gotovo kaj otipljivega, na Ptuju vem, da teče vrsta projektov in še so na zalogi, Slovenj Gradec je pripravil razvojni načrt. Uspešni župani torej ljudem dajejo prihodnost, ne preteklost.  

In to idejo razvijamo v Podjetniku že nekaj časa. Kdor ima cilje, ve, zakaj je tukaj. Kdor ima cilje, rešuje stvari. Kdor ima cilje, zmaguje. V bistvu z zmagami naštetih županov zmaguje podjetniška ideja, ideja podjetniško koncipirane države. Verjamem, da gre tudi pri vseh drugih županskih zmagah vsaj v veliki meri za zmago ljudi, ki ljudem napovedujejo ciljno obarvano prihodnost. Odloča torej PRIHODNOST, ne PRETEKLOST.