Zmaga tisti, ki se upa soočiti z lastno spremembo.

Če bi lahko silne tone knjig z modrostmi o podjetništvu, menedžmentu in podobnem dali v nekakšno stiskalnico in iz njih izstisnili tisto pravo sporočilo v nekaj kapljicah, bi dobili ven približno takšen nauk: »ko bi 'stari' razumel, da njegove enostavne formule ne držijo več in da ne more biti ves svet v njegovi podobi; naj se raje pogovarja z ljudmi, naj pusti, da v dialogu pride do dobrih idej, in potem naj vsakdo prevzame svoj del odgovornosti za cilje, za katere smo se vsi skupaj zmenili«.  

Življenje bi tako moralo potekati v nekakšnih ciklih med fiksnimi in fleksibilnimi fazami. Ko se pogovarjamo o rešitvah, bi moralo biti vse odprto, vse dopustno, ko se stvari izvajajo, bi moralo biti vse čim bolj urejeno in pod nadzorom. »Prva« faza dopušča kreativnost in iskanje najboljše možne rešitve, »druga« faza teži k cilju, ki ga moramo doseči. Morda bi morali celo določiti na posameznih področjih, po kakšnem obdobju druge faze – izvajalske faze – si je treba vzeti čas za prvo fazo – fazo ocenjevanja, spreminjanja in iskanja novega. Tedaj bi tudi resnično morali biti pripravljeni marsikaj zamenjati v naših glavah. Veliki mislec podjetništva in menedžmenta, dr. Peter Drucker, ki mu ob njegovi nedavni smrti v tej številki posvečamo dva zapisa, je rekel, da bi se morali v podjetjih o svojih izhodiščih, prijemih in organizaciji vprašati vsake tri leta. Če velja za podjetja obdobje treh letih, kakšno obdobje velja za posameznika, kakšno za mesto, kakšno za državo?  

Marsikaj v naši družbi, kar določa tudi razmere za delovanje podjetništva, bi že zdavnaj zaslužilo prevetritev. Petnajst let so podjetniki v Gospodarski zbornici opozarjali, da imajo občutek, da se njihov glas ne sliši. Pa se nič ni dalo doseči. Vladajoča politična opcija se je upala prekiniti predolgo trajanje druge faze, v kateri je vse določeno in vsi že verujejo v večnost rešitev in institucij. To je tej opciji treba priznati.  

Po drugi strani pa se moramo vprašati, ali se držimo modrosti izmenjave dveh faz? Ali smo zdaj v odprti fazi? V bistvu ne. Zdaj se marsikaj dogaja na ta način: prej je bilo A, zdaj bo ne-A. Takšni prijemi imajo to kvaliteto, da »ruknejo«. Zasanjani ljudje doumejo, da je zdaj vse možno. Zanimivo je opazovati, kako v tej situaciji nekateri še kar naprej reciklirajo svoje stare opcije in gradijo najrazličnejše utrdbe, s katerimi branijo stare pozicije.

Ampak ne-A še vedno ne pomeni, da je to najboljša rešitev. Tako dobimo dva tabora in potem nastopi vprašanje časti, kdo je močnejši in kdo bo zmagal. In dobimo pozicijsko vojno, kot jo lahko gledamo v dokumentarcih iz prve svetovne vojne. Veliko mrtvih, razdelilna črta pa ostaja na istem mestu.  

Kaj je pot ven in naprej? Samo resnična pripravljenost na pogovarjanje. In paradoksno: tisti, ki bo prvi nastopil z odprto držo, ta bo usmerjal pogovor in na koncu bo rešitev najbolj po njegovi podobi. V resnični igri mora biti vsakdo pripravljen, da izgubi. Nekaj jih bo na koncu tudi izgubilo igro. Ampak najprej tisti, ki se ne upajo pogovarjati in ki se ne upajo sami soočiti s spremembo.  Vzemimo si kot geslo: »halo, se slišimo«.