Zemljo tistemu, ki jo potrebuje!

V tokratni številki Podjetnika dr. Aleš Štrancar pripoveduje o zanimivi in poučni izkušnji z najemanjem kredita pri Evropski investicijski banki. Kredit je potreboval za graditev nove poslovne stavbe v Ajdovščini in ga tudi dobil. A več o tem v intervjuju z njim. Vprašajmo pa se, zakaj se biotehnološko podjetje seli iz Tehnološkega parka v Ljubljani, kjer ima na voljo vse potrebne laboratorije za delo, v Ajdovščino. Zaradi cene zemljišča, seveda. Za kvadratni meter zemljišča je dr. Štrancar plačal 53 evrov, če bi gradil v Ljubljani, bi bil znesek desetkrat višji. Je 53 evrov ugodna cena? Je in ni. V Beljaku so mu uradno ponujali zemljišče po 21 evrov, prijateljsko pa so namignili, da so ceno pripravljeni še znižati.  

 

Pred kratkim smo se v Klubu podjetnikov pri OZS pogovarjali, zakaj so zemljišča pri nas tako draga. Razlog niso (samo) zapleteni postopki za pridobivanje raznih dovoljenj, kot se največkrat govori. Pravi razlog je drugačen. Danes je Slovenija polna podjetniških, obrtnih, industrijskih in ne vem kakšnih še con. Ironija je, da so prav te cone generatorji rasti cen poslovnih nepremičnin. Občine navadno zaradi neznanja ali skorumpiranosti celotno zemljišče v coni prodajo »skrbno izbranemu« kupcu za nekaj deset evrov za kvadratni meter. Ta nato posamezne parcele mirno prodaja po 150 evrov tistim, ki jim je cona zares namenjena – podjetjem, ki v njih želijo graditi in delati. Občinski zaupnik včasih resda poskrbi tudi za komunalno ureditev cone, a za to končnim kupcem zaračuna še dodatnih 50 in več evrov na kvadratni meter zemljišča.  

 

Se sprašujete, kako lahko v Avstriji prodajajo zemljišča po 20 evrov za kvadratni meter? Preprosto, tam lahko zemljišče v podjetniški coni kupi samo tisti, ki bo na njem zares zgradil tovarno. Špekulanti, zemljiški mešetarji, finančni konzaltingi jo lahko opazujejo samo od daleč, v podjetniški coni nimajo kaj iskati.  

 

Da so nepremičnine pri nas (bile in so še) dober posel, dobro vedo tudi tisti, ki »skrbijo« za razvoj podjetništva. Poglejte nov tehnološki park na Brdu v Ljubljani. Mestna občina je prispevala zemljišče, Evropska unija je za gradnjo primaknila 8 milijončkov evrov in danes se tam bohotijo prve stavbe, ki se tehnološkim podjetjem ponujajo za subvencionirano ceno 1085 evrov za kvadratni meter pisarne (v 4. podaljšani gradbeni fazi, brez tlakov in opleska). Cena za nesubvencionirane pisarniške prostore znaša celo 1860 evrov na meter. Boste pa v parku težko našli prava razvojna tehnološka podjetja; vanj se naseljujejo predvsem ponudniki različnih storitev, ki tja pravzaprav ne sodijo. Tehnološka podjetja, sicer člani Tehnološkega parka, kot sta Balder in omenjena BIA Separations, so namreč hitro izračunala, da je bistveno ceneje, če gradijo sama. Dr. Štrancar tako trdi, da jih bo kvadratni meter nove stavbe stal 700 evrov, in to skupaj s sončno elektrarno na strehi. Ko pa je to slišal Ivo Boscarol, je razložil, da ga je njegov nov moderen objekt na drugi strani ceste na ajdovskem letališču stal še celo manj. Toliko pač stane, če objekt zgradite sami, namesto da bi kupili že zgrajenega, pa čeprav po subvencionirani ceni v podjetniški coni ali tehnološkem parku.  

In potem se sprašujemo, zakaj so podjetniki tako nezaupljivi do tistih, ki jim hočejo pomagati.