Zeleno javno naročanje - druga plat medalje

Z Uredbo o zelenem javnem naročanju in njenimi spremembami in dopolnitvami (v nadaljevanju: uredba) se ureja zeleno javno naročanje, za katerega se šteje naročanje, pri katerem naročnik na podlagi Zakona o javnem naročanju (ZJN-2) in Zakona o javnem naročanju na vodovodnem, energetskem, transportnem področju in področju poštnih storitev (ZJNVETPS) naroča blago, storitve ali gradnje, ki imajo v primerjavi z običajnim blagom, storitvami in gradnjami, v celotni življenjski dobi manjši vpliv na okolje in enake ali boljše funkcionalnosti (1. odstavek, 1. člen uredbe).

Namen uredbe je zmanjšati negativen vpliv na okolje z javnim naročanjem okoljsko manj obremenjujočega blaga, storitev in gradenj. S tem dajanjem naj bi bil javni sektor zgled zasebnemu sektorju in potrošnikom (2. čl. uredbe). V uredbo je prenesena tudi evropska zakonodaja, zlasti Direktiva 2009/33/ES, del 5. člena Direktive 2006/32/ES in 1. in 2. odstavek 9. člena Direktive 2010/30/EU.

Države članice Evropske unije za svoja naročila porabijo od 10 do 20 % BDP, kar številčno pomeni okoli 2 milijardi evrov letno. V Sloveniji porabi javni sektor okoli 13 % BDP. Na podlagi uvajanja novega instrumenta v zakonodajo - zeleno javno naročanje - postane javni sektor najpomembnejši akter pri zmanjševanju vplivov na okolje. Zmanjšuje škodljive izpuste v okolje, znižuje porabo energije, vode in surovin, ohranja naravne vire, biotsko raznovrstnost in preprečuje podnebne spremembe.

Temeljne okoljske zahteve in okoljska merila

Po uveljavitvi Uredbe o zelenem javnem naročanju in njenih sprememb in dopolnitev (Uradni list RS, št. 102/2011, 18/2012 in 24/2012, 64/2012, 2/2013) je v Prilogah 1 do 11 zakonodajalec predvidel temeljne okoljske zahteve za različna področja javnega naročanja. Priloga 12 vsebuje okoljska merila za postopke javnega naročanja, v katerih naročnik temeljne okoljske zahteve vključi le med merila za izbor najugodnejše ponudbe.