Zdravja ne smemo zanemarjati

Mito Šinkovec: »Spoznal sem, da četudi si najboljši, to ne pomeni nič, če zate nihče ne ve.«

V času, ko se je začel poklicno ukvarjati s poslom, ni bilo veliko osebnih trenerjev. »Inspiracija so verjetno vsem nam bile zgodbe iz Amerike o tem, kako imajo zvezde svojega osebnega trenerja, ki jim pomaga shujšati in jih spraviti v formo. A vseeno sem si jaz svoje prizadevanje kot trener predstavljal nekoliko drugače. Ne samo kot birič in avtoriteta, ampak nekako bolj v smislu sopotnika, prijatelja, oziroma mentorja, ki je vadečemu v pomoč pri spremembah, ki so potrebne, da doseže neko višjo kakovost življenja,« o svojih začetkih pove Mito Šinkovec in prizna, da ni bilo prav lahko. Velikokrat je hotel obupati, naivno je razmišljal, da bo vse svoje stranke dobil po priporočilu drugih. »Saj sem jih dobil, vendar je bilo to premalo. Ko sem izgubil status študenta in moral plačevati prispevke, je skoraj sledil kolaps. Spoznal sem, da četudi si najboljši, to ne pomeni nič, če zate nihče ne ve.«

Težavni začetki

Njegova poslovna pot je stekla spontano, pozneje pa je bilo potrebno sprejeti tudi pomembne in bolj premišljene odločitve. »Veselil me je šport, telesna vadba, zato sem šel študirat na Fakulteto za šport. Nato sem v tej smeri nadaljeval, to je tisto, kar znam, delam in imam rad, to je moj poklic. Najprej sem začel kot osebni trener v enem izmed ljubljanskih fitnes centrov. Treniral sem različne ljudi, ki so si to lahko privoščili in bil pri tem odvisen od naklonjenosti uprave fitnes centra. Ponavadi je to simbiotičen odnos, dober trener fitnes centru pripelje solidne stranke, ki niso tam le mesec ali dva, fitnes center pa mu v zameno da na razpolago prostor, kjer lahko stranko trenira. Pogostokrat sem imel težave, saj se je politika do osebnih trenerjev v fitnes centrih spreminjala, tako si lahko tam čez noč ostal brez možnosti za delo, medtem ko je večina tvojih strank že kupila letne karte. Torej je bilo logično nadaljevanje, da si pridobim svoj prostor. Iskal sem po kriterijih, kar sem v fitnes centrih najbolj pogrešal, predvsem pa so to pogrešale stranke. Največkrat je bil problem prav higiena in zasebnost. Počasi pa sem se razvijal tudi strokovno. Čeprav so bili že takrat moji treningi bistveno drugačni in bolj napredni od drugih, so bili z moje današnje perspektive dolgočasni in zelo enostranski. Ta segment sem hitro nadgradil in popravil, saj se zavedam, da mnogim ljudem gibanje pomeni nujo. To sem želel spremeniti, zato so na mojih programih vedno drugačni treningi, zabavni, stimulativni. Mislim, da sem zelo napredoval ravno zaradi moje želje in stalnega izobraževanja na tem področju, tako doma kot v tujini. V letošnjem letu pa sem vpisal tudi doktorat iz kineziologije na Fakulteti za šport. Še vedno sem mnenja, da je strokovnost v mojem poslu bistvenega pomena za uspeh tako mojih strank kot tudi mojega posla na dolgi rok.«