Zdaj imajo tudi Avstralci dobre slaščice

Klemen Popit in Malči Turšič: »Njihova miselnost je kar se da malo birokratska: Želiš odpreti podjetje? Izvoli - tukaj imaš davčno številko in srečno. Radi te imamo, ker boš odprl nova delovna mesta in polnil državno blagajno.«

Fotografije slovenske družine v kratkih hlačah in majicah s peščeno plažo v ozadju, poslane od »tam spodaj« kot pravijo Avstraliji, so bile v naših mrzlih mesecih zavistno privlačne, vendar pa slovenski par, Klemen Popit in Malči Turšič, kljub uspešnemu umeščanju v novo družbeno okolje, potrdita star pregovor, da ni vse zlato, kar se sveti.

»Občutki, ko v zrelih letih zapuščaš dom, so vsekakor zelo (z)mešani. V fazi slovesa sva svojim domačim (in sebi) zagotavljala, da greva samo malo poskusit, čez kakšnih pet let pa se, obogatena z novimi izkušnjami, zagotovo vrneva. Tu imam sicer nekaj sorodnikov, ki so nama z nasveti pomagali rešiti nekaj prvih aktivnosti okoli iskanja stanovanja, sicer pa sva se kar hitro znašla. Nekaj občutka o najini novi domovini sva že imela, saj sva jo že pred selitvijo tja na najinih počitniških potovanjih že nekajkrat prekrižarila po dolgem in počez,« pove Malči.

Klemen glede njihove prve namestitve doda, da se pri najemanju stanovanja ali hiše v Sydneyu zelo opirajo na reference oziroma tvojo zgodovino, saj so si najemodajalci radi »na čistem«, s kakšnim najemnikom imajo opravka. »Najini sorodniki so bili najina referenca, da sva dobila svoje prvo stanovanje. Zelo hitro sva kupila tudi avtomobil, saj je ta tu zaradi razdrobljenosti naselij in večjih razdalj nujno imetje. Drugi teden po prihodu sva našla tudi šolo za najinega sina Matevža. Ker ni znal nič angleško, so bili prvi tedni in meseci zanj (in za naju) kar težavni. Povedali so nama, da bo navajanje na novo okolje in prijatelje po njihovih izkušnjah trajalo kakšne tri mesece. In res je bilo tako. Danes angleško z avtentičnim avstralskim naglasom govori bolje od naju. Meniva, da je bila to zanj res velika preizkušnja v pozitivnem smislu. V življenju se znajdeš pred veliko ovirami in če se znaš z njimi spoprijeti, je lažje,« pripovedujeta o svoji selitvi v novo življenje.

Sladoled vzpodbudi podjetništvo

Klemen Popit se je v Sloveniji izšolal za gostinskega tehnika, si začetno prakso v gostinstvu nabral v nekaj lokalih ter se ustalil kot vodja hotela Mantova na Vrhniki. Svoje delo je jemal z vso resnostjo in podjetnostjo, za izboljšanje ponudbe si je kmalu po prevzemu delovnega mesta zamislil proizvodnjo domačega sladoleda. Ko je hotelska restavracija v nekem trenutku ostala brez slaščičarja, je Klemen zavihal rokave in se sam lotil izdelave slaščic.

»Kaj hitro sem ugotovil, da je bila to moja življenjska odločitev, saj sem v slaščičarstvu našel veliko veselje. Tako strastno me je pritegnilo, da sem se odločil nadgraditi svoje znanje in opravil dodatna šolanja doma in v Italiji.« Vendar si je želel še več znanja. Odločil se je, da gre nadgrajevati svoje dotedanje slaščičarske izkušnje v eno najboljših slaščičarskih šol, v priznano Le Cordon Bleu Culinary Institute. Opcije so bile Pariz, London ali Sydney. Francosko ni znal, vreme v Londonu jima z njegovo izbranko ni bilo po godu, tako se je z njeno podporo odločil, da gresta v Sydney.