Zaščitna oprema delavcev

V Sloveniji se je lani zgodilo 25.176 nesreč pri delu. Življenje je izgubilo 19 delavcev, med drugimi poškodbami je bilo največ izgub in odrezov prstov ter padcev z višine. Po podatkih Inšpektorata Republike Slovenije za delo število nesreč pri delu v zadnjih letih počasi pada. Razloga sta boljša osveščenost delodajalcev in delavcev, pa tudi zmanjševanje števila zaposlenih v proizvodnih podjetjih, kjer so poškodbe najpogostejše.

Temelj zakonodaje na tem področju je Zakon o varstvu pri delu (UL 56/99), ki nedvoumno nalaga delodajalcu, da zagotovi delavcu osebno varovalno opremo in obenem poskrbi za njeno uporabo. Zakon ne določa natančno, kakšna mora biti ustrezna varovalna oprema, temveč to prepušča podzakonskim aktom. Delodajalci morajo zato kot obvezen dokument upoštevati še določila Pravilnika o osebni varovalni opremi (UL 89/1999), v katerem so natančno našteta obvezna varovalna sredstva za zaščito posameznih delov telesa in pregled varovalnih sredstev po dejavnostih.

Poleg omenjenega zakona in pravilnika je za delodojalce priporočljivo branje še Odredba o osebni varovalni opremi (UL 59/99 in 31/00 – popravek). Odredba govori o kakovosti varovalne opreme, na primer iz kakšnih materialov mora biti določeno varovalno sredstvo. Odredba vsebuje vrsto standardov, nekateri so slovenski, drugi prevzeti iz tujine. Standardi praviloma niso obvezujoči in so delodajalcem zgolj v pomoč pri izbiri varovalne opreme. Če delodajalec poskrbi za varovalno opremo, kot določa standard, se domneva, da je pravilno poskrbel za varovalno opremo.

Kako je v praksi

Svetovalec vlade v inšpektoratu za delo Boris Ružič pravi, da delodajalci v glavnem zagotavljajo varovalna sredstva, bolj vprašljiva pa je njihova resnična uporaba. Še najbolj kritična je uporaba varovalne opreme na gradbiščih.. Nekateri delodajalci zmotno mislijo, da so svojo dolžnost opravili s tem, da so kupili varovalno opremo. Zakon o varstvu pri delu jasno določa, da mora delodajalec zagotovi ne samo osebno varovalno opremo, ampak tudi poskrbeti za njeno uporabo. Če delodajalec ne zagotovi uporabe, ga ob obisku inšpektorja za delo čaka denarna kazen v višini 100 tisoč tolarjev. Za primerjavo, delavec, ki opreme ni uporabljal, bo kaznovan “samo” z 20 tisočaki. Še slabše pa se piše delodajalcu v primeru nesreče pri delu. Takrat čaka delodajalca tudi kazenska odgovornost. Izmikanje v slogu “Kaj morem, če pa delavci nočejo uporabljati varovalne opreme”, ne bo prepričalo inšpektorjev. “Zagotavljanje uporabe varovalnih sredstev je stvar reda. Delodajalec ima veliko možnosti, da zagotovi uporabo varovalnih sredstev. Ne nazadnje lahko delavca odstrani z dela ali ga celo odpusti, saj gre za hujšo kršitev delovnih dolžnosti,” trdi Boris Ružič.

Upoštevanje zakonodaje s področja uporabe varovalne opreme nadzoruje Inšpektorat Republike Slovenije za delo. Približno 40 inšpektorjev je lani opravilo 6437 pregledov in ugotovilo približno 700 kršitev v zvezi z osebno varovalne opreme. Delodajalci niso zagotovili ustrezne varovalne opreme v 140 primerih, v 412 primerih niso zagotovili uporabe opreme, v 13 primerih opreme niso redno pregledovali, v 139 primerih pa niso vodili evidence o varovalni opremi. Po izkušnjah inšpektorjev so najbolj problematična mala podjetja. Razlog je predvsem neosveščenost delodajalcev, ki se ne zavedajo posledic, ki jih lahko prinese huda nezgoda pri delu. Vendar, tako pravi Ružič, to ni značilno samo za Slovenijo. Tudi v tujini mali delodajalci slabše skrbijo za varnost svojih delavcev kot veliki.

Osnova je izjava o varnosti

Od začetka leta morajo imeti delodajalci izdelano izjavo o varnosti z oceno tveganja, ki je prinesla še dodatne obveznosti na tem področju. Delodajalec mora v izjavi ugotoviti vse nevarnosti za delavce, predvideti varnostne ukrepe in potrebe po osebnih zaščitnih sredstvih. Urejena dokumentacija je po besedah Borisa Ružiča osnova, pri kateri inšpektor za delo začne pregled podjetja z vidika varnosti pri delu. “Inšpektor najprej zahteva izjavo o varnosti z oceno tveganja, tako kot prometni policaj od voznika najprej zahteva vozniško in prometno dovoljenje,” pravi Ružič.

Inšpektorji za delo so v prvi mesecih tega leta opravili obširno akcijo nadzora pripravljenih izjav o varnosti. Pregledali so 1822 podjetij in bili z rezultatom zadovoljni. Izdelano in sprejeto izjavo o varnosti je imelo 1413 delodajalcev, izjave še ni imel izdelane 401 delodajalec (večina jo je ravno takrat pripravljala), popolnoma neustrezno izdelano izjavo pa je imelo 8 delodajalcev. Le 36 delodajalcev se izdelave sploh še ni lotilo. Ružič opozarja na pogosto zmoto delodajalcev glede izjave o varnosti. Mnogi izdelavo zaupajo specializiranemu podjetju in se želijo tako v celoti razbremeniti skrbi. Tak način za inšpektorje ni najpametnejši. “Delodajalec ne more izjave samo nekje naročiti in o njej nič vedeti. Delodajalec je namreč tisti, ki bo moral ob prihodu inšpektorja zagovarjati navedbe v dokumentaciji. On tudi nosi vso odgovornost.”

Delovna oblačila še niso zaščitna

Za konec opozorimo še na razliko med zaščitnimi oblačili in delovnimi oblačili. Čeprav se uporaba včasih prepleta, jih ne smemo zamenjevati. Zaščitna oblačila so namenjena zaščiti delavca pred poškodbami ali pa izdelka pred delavcem. Taka oblačila so na primer negorljiva, antistatična, signirna, in njihovo uporabo narekuje zakonodaja. Delovna oblačila po drugi strani niso namenjena zaščiti delavca pred poškodbami, ampak jih delavec uporablja namesto svojih oblačil. Za nabavo delovnih oblačil se odločajo podjetja sama, zakonodaja na to področje ne posega.

Po ugotovitvah Bojana Šavorna, direktorja podjetja Blurent, ki je eden večjih dobaviteljev delovnih oblačil pri nas, smo v zadnjem obdobju naredili velik korak naprej v uporabi delovnih oblačil. “Raven delovnih oblačil je v primerjavi s tujino dokaj visoka, glede kakovosti oblačil in videza. Delodajalci iščejo čedalje bolj kakovostne materiale in bolj poudarjajo oblikovanje. Tudi z delovnimi oblekami želijo doseči prepoznavnost podjetja, zato oblikovanje prilagodijo celostni grafični podobi podjetja.” Z delovnimi oblačili pa ne komunicirajo samo navzven. Delovna oblačila so sestavni del delovnega okolja in vplivajo na vzdušje zaposlenih, njihovo zadovoljstvo in občutek pripadnosti podjetju.

Šavorn opaža na področju delovnih oblačil v zadnjem času dva izrazita trenda. Prvi je vedno večja barvna pestrost in drugi
večanje kakovosti materialov. Včasih so bila delovna oblačila izdelana večinoma iz 100-odstotnega bombaža, ki je zdaj čedalje manj v rabi. Nadomeščajo ga mešanice bombaža in poliestra. Prednost mešanice je, da se ob dobri zračnosti bistveno manj krči od čistega bombaža, barve so obstojnejše in tkanina se manj obrablja. Tkanine z večjim deležem poliestra so vzdržljivejše in primernejše za delovna mesta, kjer se oblačila bolj fizično obrabljajo.