Zaloge in dobiček

Avtor: Maja Korošec | Objava: 10.03.2004

Zaloge lahko vrednotimo po treh metodah, ki različno vplivajo na dobiček.

V prispevku nas zanima vpliv vrednosti zalog nedokončane proizvodnje, polproizvodov in proizvodov na dobiček. Najprej pa razčistimo pojme. Proizvodi so tisti izdelki, ki so že dokončani v procesu proizvodnje in so namenjeni prodaji, medtem ko nedokončana proizvodnja zajema vse polproizvode, ki so v proizvodnem smislu še nedokončani.

Proizvodi in polproizvodi so izdelki, za katere je podjetje poleg samega materiala porabilo mnogo drugih prvin poslovnega procesa, kot so delo, storitve, amortizacija itd. Za vsakega podjetnika je ključno, da ugotovi, koliko ga dejansko stane izdelava lastnega proizvoda. Če bo podjetnik samo seštel vrednosti neposrednega materiala, ki ga je porabil za določen proizvod, ne bo prišel do realne vrednosti svojega proizvoda, saj je moral najeti delavce, ki so mu proizvod izdelali, moral je plačati najemnino za prostor ter stroške vzdrževanja itd. Tudi če je proizvod izdelal sam, morda v lastnem stanovanju, ni nič drugače.

Poznamo več metod vrednotenja zalog proizvodov in nedokončane proizvodnje oziroma več načinov, s pomočjo katerih pridemo do dejanske lastne cene izdelka, te so:

-         vrednotenje po proizvajalnih stroških,
-         vrednotenje po zoženi lastni ceni,
-         vrednotenje po spremenljivih stroških.

Omenjene tri metode se razlikujejo glede na to, katere stroške vključimo v lastno ceno proizvodov. Največ stroškov vsebuje metoda vrednotenja proizvodov po zoženi lastni ceni, najmanj pa metoda spremenljivih stroškov. V razmerah enakomernega proizvajanja in enakomernega prodajanja, tj. v »normalnih« razmerah, proizvode vrednotimo po metodi proizvajalnih stroškov, v razmerah neenakomernega proizvajanja in enakomernega prodajanja po metodi spremenljivih stroškov in v razmerah enakomernega proizvajanja in neenakomernega prodajanja po metodi zožene lastne cene.

Izbiro metode vrednotenja zalog v različnih situacijah prikazuje priložena tabela.

Tabela: izbira metode vrednotenja

	enakomerna proizvodnja	neenakomerna proizvodnja
enakomerna prodaja	metoda proizvajalnih stroškov	metoda spremenljivih stroškov
neenakomerna prodaja	metoda zožene lastne cene

Podjetnik izbere metodo vrednotenja proizvodov na začetku opravljanja dejavnosti in ta metoda mora dosledno uporabljati; spremeni se jo lahko samo v izjemnih primerih.

Poglejmo poenostavljeni primer, kako različne metode vrednotenja zalog vplivajo na dobiček.

Primer:

Podjetnik Stane je na koncu leta ugotovil, da je za proizvodnjo 120 kosov proizvoda A porabil za 36.000 SIT neposrednega materiala, 12.000 SIT neposrednega dela, 24.000 SIT neposredne amortizacije, 28.000 SIT neposrednih storitev, 8.500 SIT drugih posrednih proizvajalnih stroškov. V tem obdobju so nastali tudi naslednji posredni stroški: nabava v višini 21.000 SIT, uprava v višini 28.000 SIT in prodaja v višini 19.000 SIT. Podjetnik je v letu prodal vse proizvedene proizvode in sicer njegovi prihodki od prodaje znašajo 360.000 SIT, kar pomeni, da prodajna cena proizvoda A znaša 3.000 SIT. Polproizvodov in nedokončane proizvodnje na koncu leta 2002 ni bilo. V nadaljevanju bomo izračunali dobiček po vseh treh metodah vrednotenja zalog.

1. metoda: vrednotenje proizvodov po zoženi lastni ceni

prihodki od prodaje = 3.000 SIT * 120 kosov proizvoda A = 360.000 SIT

odhodki od prodaje = (36.000 SIT + 12.000 SIT + 24.000 SIT + 28.000 SIT + 8.500 SIT + 21.000 SIT + 28.000 SIT + 19.000 SIT) = 176.500 SIT

dobiček = prihodki od prodaje – odhodki od prodaje = 360.000 SIT – 176.500 SIT = 183.500 SIT

Po tej metodi v vrednotenje proizvodov vračunamo vse zgoraj omenjene stroške.

2. metoda: vrednotenje proizvodov po proizvajalnih stroških

prihodki od prodaje = 360.000 SIT

odhodki od prodaje = (36.000 SIT + 12.000 SIT + 24.000 SIT + 28.000 SIT + 8.500 SIT) = 108.500 SIT

dobiček = 360.000 SIT – 108.500 SIT = 251.500 SIT

Če vrednotimo proizvode po proizvajalnih stroških, potem v odhodke od prodaje vštejemo vse stroške, razen posrednih stroškov uprave, nabave in prodaje.

3. metoda: vrednotenje proizvodov po spremenljivih stroških

prihodki od prodaje = 360.000 SIT

odhodki od prodaje = (36.000 SIT + 12.000 SIT + 24.000 SIT + 28.000 SIT) = 100.000 SIT

dobiček = 360.000 SIT – 100.000 SIT = 260.000 SIT

Na podlagi tega enostavnega primera lahko ugotovimo, da je dobiček najvišji pri uporabi tretje metode (tj. vrednotenja proizvodov po spremenljivih stroških), najnižji pa v primeru, ko uporabimo metodo zožene lastne cene. Če uporabimo metodo proizvajalnih stroškov, je dobiček nekje vmes. Verjetno je prav to razlog, zakaj metodo vrednotenja proizvodov po proizvajalnih stroških stroka priporoča kot običajno uporabljeno metodo. Dejansko pa je za podjetnika najbolj relevantna metoda zožene lastne cene, saj vključuje največ stroškov in je zato najboljša kot informacija, ali se proizvodnja določenega izdelka sploh splača. Pri proizvodu, kjer prihodki od prodaje ne pokrivajo odhodkov, izračunanih z metodo zožene lastne cene, je bolje premisliti, ali je nadaljna proizvodnja sploh smiselna.