Zakonodaja gor, zakonodaja dol

Vedno, ko se pripravlja kakršna koli gospodarska zakonodaja, se sprašujem, ali se zakonodajalec sploh zaveda vseh posledic svojega dela. Nisem prepričan, da je res tako!

 

Bojim se namreč, da ima vedno v ospredju le množice zaposlenih, ki so lahko njegova potencialna volilna baza, ne pa tudi gospodarskih, se pravi dolgoročnih interesov. V času, ko je več kot 30.000 družinskih podjetij insolventnih, ko se srednja in mala podjetja dobesedno dušijo zaradi neplačanih terjatev v glavnem velikih monopolistov, in v času, ko očitno nikomur v vladi ni še jasno, da se barka, imenovana slovensko gospodarstvo, potaplja, politiki sprejemajo zakonodajo, ki je neke vrste kompromis. Kompromis v krizi?

 

Pred volitvami smo govorili o varni prožnosti po skandinavskem vzoru. Po volitvah pa o tem nihče noče več nič slišati. Sindikati baje ne pristanejo na zmanjšanje pravic svojih članov. Kako pretresljivo in pomilovanja vredno! Gradbeni delavci nekaterih velikih gradbenih podjetij so kot sužnji, mesece brez plače, brez minimalnih pogojev za dostojno življenje, pa sindikatov nič ne gane. Tudi politike ne, saj v večini primerov ne gre za slovenske volivce. Če bi sindikati resnično hoteli pomagati svojim članom, bi morali pristati na prilagoditev zakonodaje sedanjim gospodarskim razmeram. Tako pa ima človek občutek, da smo podjetniki in gospodarstveniki resnično drugorazredni državljani … mi smo najmanj zaščiteni in nas se najmanj posluša. Medtem ko podjetniki, ki jim veliki monopolisti dolgujejo na stotine milijonov evrov, bijejo boj za preživetje, zakonodajalec kozmetično popravlja zakon. Zakon, ki v tej situaciji predstavlja le grožnjo za povečanje brezposelnosti.