Zagonsko ali klasično podjetje?

Tomaž Kovačič: »Pomembno je, da se kot organizacija učimo hitro, saj nam to daje prednost pred ostalimi na trgu.«

Prav zagonska podjetja so v času, ko je tehnološki razvoj silno hiter in se klasični razvojni modeli spreminjajo, priložnost, da preverimo svojo, predvsem inovativno, idejo. Takoj vidimo, da je zagonsko podjetje poskus. »Da ne bo pomote, zagonsko podjetje je eksperiment,« pravi Erik Ries v uvodni besedi h knjigi Delaj vitko (avtor Ash Maurya), kar nakazuje na tveganje oziroma - če razmišljamo podjetniško in optimistično - predstavlja pravzaprav le določeno negotovost.

Tveganje ali zgolj negotovost?

Kot že sam naziv pove gre pri zagonskem podjetju za podjetje, ki je v zagonu, v začetnem obdobju, ko se hitro spreminja in ko še nima točno določene smeri. Inovativna poslovna ideja je središče takega podjetja. Zagonsko podjetje pri uresničevanju svoje ideje niti še nima točno določenih ciljnih kupcev, saj šele kupci povedo, če produkt (1) res potrebujejo (bolje: hočejo!) - in predvsem, če ga potrebujejo v taki obliki, kot nastaja. Zato je ena od bistvenih stvari, ki zagonsko podjetje razlikuje od običajnega podjetja, preverjanje (praviloma še nedokončanega) produkta pri kupcih, poslušanje, učenje - ne le ob morebitnih kupcih - zgodnjih uporabnikih, ampak tudi ob razmišljanju, pogovoru s svetovalci, z možnimi vlagatelji, celo s konkurenco. Ob učenju pa se podjetje hitro prilagaja (saj je praviloma majhno), je sposobno idejo »zasukniti« (pivotiranje) in narediti naslednji korak - in to ponavljati (iteriranje) do končnega produkta. Seveda moramo do produkta priti prej, preden nam zmanjka sredstev (omejeno število iteracij). Strategija razvoja pri takem podjetju je kratkoročna, cilj (bolje: upanje) pa je priti do hitrega zaslužka ali do vlagateljev oziroma do hitre prodaje podjetja.

Kaj vse razlikuje zagonsko podjetje od običajnega, nam je naštel Tomaž Kovačič, vodja razvoja in glavni arhitekt računalniške infrastrukture pri podjetju Zemanta: »Zagonska podjetja se najverjetneje razlikujemo od večjih organizacij v načelih, ki opredeljujejo naše procese in odnose. Gre predvsem za:

1. iterativnost. Na vseh ravneh našega dela vedno razmislimo, kaj bi bila najmanjša in najhitrejša enota dela, ki daje viden in merljiv rezultat in vrednost končni stranki. Na podlagi ugotovitev potem iteriramo do končne rešitve;

2. merljivost. Vsak proces ali infrastruktura mora imeti svojo metriko. Na podlagi tega lahko hitro sprejemamo odločitve, ki so objektivno podprte s podatki in zasledujejo točno določene cilje; 

3. učenje: Pomembno je, da se kot organizacija učimo hitro, saj nam to daje prednost pred ostalimi na trgu. Postavimo produktne hipoteze, dogovorimo se, kako jih preveriti na trgu hitro in merljivo, na podlagi tega se učimo in postavljamo prihodnje hipoteze.«