Z računi nad zaloge

Poslujoče podjetje ustvarja vrsto zalog: materiala, pomožnega materiala, drobnega inventarja, nedokončane proizvodnje, gotovih izdelkov, blaga.

V bilanci stanja jih prikazujemo na aktivni strani. Predstavljajo premoženje podjetja, ki je namenjeno proizvodnji oziroma prodaji.

Pri določanju vrednosti zalog ima podjetje na izbiro več metod. Lahko jih vrednoti višje ali nižje. Veliko vrednost predstavljajo zaloge v bilanci stanja, kadar se podjetje odloči, da določene stroške prenese med odhodke v izkazu uspeha šele tedaj, ko so izdelki prodani. Zaloga pa je vrednostno manjša, če večji del stroškov podjetje neposredno prenese med odhodke v izkazu uspeha. Tako metoda vrednotenja zalog pomembno vpliva na bruto dobiček, čas plačila davka na dobiček in neto dobiček.

V zalogah je »vezan« denar, saj je za pridobitev oziroma izdelavo zalog denar podjetje že porabilo, pridobilo pa ga bo šele, ko bodo kupci izdelke ali blago tudi plačali. Denarja, ki je vezan v zalogah, seveda ne moremo porabiti za druge, morda donosnejše zadeve. Zaloge torej poleg drugih povzročajo tudi oportunitetne stroške, torej stroške izgubljenih priložnosti.

Ostali stroški zalog pa so:
- dajatve v okviru nabavne cene (carina, prometni davek, drugo),
- neposredni stroški nabave (nakladanje, prekladanje, razkladanje, prevozno zavarovanje, posebna embalaža, posredniški stroški in podobno, če bremenijo kupca),
- splošni stroški nabave (plače, potni stroški, regres za prehrano, regres za letni dopust, nadomestila)
- neposredni proizvajalni stroški (neposredni stroški materiala, neposredni stroški dela, neposredni stroški amortizacije, neposredni stroški storitev)
- splošni proizvajalni stroški (indirektni stroški materiala, dela,storitev in amortizacije v okviru proizvajalnega procesa),
- splošni stroški uprave (razvoj, nadzor kakovosti, vodenje, skladiščenje, računovodstvo, management),
- neposredni stroški financiranja (kredit za nabavo materiala, storitev in plač, oportunitetni stroški kreditiranja terjatev),
- neposredni stroški prodaje (embalaža, nakladanje, prevoz, razkladanje, zavarovanje in podobno, če bremenijo prodajalca),
- dajatve na prodajno ceno (špediterske storitve, prometni davek, drugo),splošni stroški prodaje (plače, reprezentanca, potni stroški, regres za letni dopust, regres za prehrano, reklama, prospekti),
- stroški odpisov zalog,
- stroški odpisov terjatev

V stroških zalog so neposredno ali posredno vsi stroški podjetja, zato je analiziranje, načrtovanje, kontroliranje, racionaliziranje zalog v najširšem smislu glavna naloga managementa.

Pomen sprotne dobave

Idealno bi bilo, če bi podjetje svojo proizvodnjo lahko popolnoma uskladilo s povpraševanjem. V tem primeru bi lahko tudi natančno načrtovalo nabavo, tako da bi obstajala samo nedokončana proizvodnja, medtem ko bi zaloge materiala in končnih izdelkov ne bilo (material bi »prišel« v podjetje v trenutku, ko bi ga že potrebovala proizvodnja, gotovi izdelki pa bi iz proizvodnje »odšli« direktno kupcem). Temu idealu se poskušajo podjetja, bolj ali manj uspešno, približati.

Dobava v pravem trenutku, tedaj, ko material potrebujemo (angl. just in time - JIT), prestavi skladišče materiala k dobavitelju. Tako podjetje ne potrebuje skladiščnega prostora niti skladiščnika, ne povzroča teh in tudi ne oportunitetnih stroškov. Za JIT je potrebno dobro načrtovati potrebe, česar pa v številnih podjetjih ne znajo ali ne štejejo za pomembno.

Mnogokrat je najpomembnejša cena materiala (za dano kakovost), čeprav prava cena ni nujno najnižja! Prava cena je tista, ki zagotavlja najnižje stroške za material ob pravem času na pravem mestu!

Stroški zalog in čas

V analiziranju stroškov zalog je čas izredno pomemben. Za predstavo o tem, koliko časa je v zalogah vezan denar, je koristno izrisati graf, ki ponazarja celotni čas (angl. total supply chain process time) od plačila nabave do plačila prodanih izdelkov .

Vzemimo primer podjetja in poenostavljeno upoštevajmo samo stroške vezave denarja v nabavljenem materialu:

delež materiala v izdelku: 50%
delež ostalih stroškov: 45%
plačilni rok dobavitelju: 30 dni
skladišče materiala: 45 dni
proizvodnja: 35 dni
skladišče izdelkov: 40 dni
plačilo kupcev: 90 dni


Koliko dni je vezan denar ?
15 + 35 + 40 + 90 = 180

Koliko znašajo oportunitetni stroški, če je vrednost materiala 10,000.000 SIT in obrestna mera 10 odstotkov?

10,000.000 SIT x 10% x 0,5 leta = 500.000 SIT

Koliko bi se povečal dobiček, če bi podjetje z dobrim načrtovanjem uvedlo JIT in skrajšalo skladiščenje gotovih izdelkov za 15 dni?

Pri JIT bi podjetje plačalo material dobavitelju 30. dan proizvodnje, torej bi bil denar vezan v zalogi le 5 + 25 + 90 = 120 dni.

10,000.000 SIT x 10% x 0,33 leta = 330.000 SIT

Dobiček bi se tako samo zaradi zmanjšanja stroškov vezave denarja povečal za 170.000 SIT oziroma 17 odstotkov! Ob tem pa nismo upoštevali stroškov skladiščnega prostora, ogrevanja, elektrike, plače zaposlenega ali zaposlenih, morebitnega varovanja, zavarovanja, pretovarjanja, stroškov inventure...

Gornji izračuni držijo, če podjetje le enkrat na leto nabavi material, proizvede izdelek in ga proda. Če postopek ponovi večkrat, se seveda stroški vezave denarja v zalogah tudi multiplicirajo, s skrajšanjem pretočnih časov pa se tudi dobiček multiplicira. Tako lahko podjetje, denimo, ob popolni izrabi zmogljivosti proizvodnje, ponovi postopek 10-krat (ker traja čas izdelave izdelka 35 dni) in doseže 10-krat po 17-odstotno povečanje dobička!

Iz grafikona najhitreje ugotovimo, kje se denar najdlje zadržuje, zato moramo, v skladu s Paretovim načelom, največ pozornosti nameniti skrajševanju časa tam, kjer so prihranki največji. V našem primeru - plačilnemu roku kupcev.

Kazalnik »obračanja zalog«, ki ga izračunamo tako, da stroške prodanih izdelkov delimo s povprečnim stanjem zalog, nam kaže hitrost, s katero se vse zaloge spreminjajo v denar. Ta kazalnik kaže tudi na učinkovitost managementa pri upravljanju (gospodarjenju) z zalogami. Višji koeficient pomeni (ob pogoju, da je poslovanje dobičkonosno) večji dobiček in večjo likvidnost, kar je nedvomno cilj podjetja.

V luči ciljev podjetja pa je tudi sicer potrebno analizirati in nadzorovati zaloge. Za to so na voljo številni, pretežno računalniški modeli, od enostavnih do zelo zapletenih. Pri tem je treba iskati rešitve, ki z razmeroma majhnimi stroški nudijo razmeroma velike koristi. Predstavljena metoda spremljanja časov sodi mednje.