Vzemite več posojil!

Pri razmišljanju, s kakšno kombinacijo virov bomo financirali rast podjetja, moramo imeti pred očmi predvsem odgovor na vprašanje, v katerem obdobju finančnega življenjskega kroga je podjetje. Finančni življenjski krog podjetja lahko namreč v grobem razdelimo v tri naložbene stopnje: zgodnje obdobje, razvojno obdobje in pozno obdobje. V zgodnje obdobje uvrščamo semenski, zagonski in začetni kapital; v razvojno kapital drugega kroga in kapital za razširitev; v pozno pa premostitveno financiranje in vmesne finance. Razumljivo je, da imam vsako od navedeni obdobij oziroma podobdobij finančnega življenjskega kroga svoje značilnosti, ki vplivajo tudi na strukturo virov financiranja rasti.   

 

Raziskava o financiranju rasti med slovenskimi hitro rastočimi podjetji, v kateri je sodelovalo 66 gazel po seznamu GV za lansko leto, je pokazala, da domača hitro rastoča podjetja svojo rast v zgodnjem obdobju finančnega življenjskega kroga financirajo v večji meri z različnimi oblikami notranjega lastniškega kapitala (lastna sredstva podjetnika in ekipe managementa, zadržani dobiček ...).  

Med viri financiranja rasti v zgodnjem obdobju imajo najpomembnejšo vlogo lastna sredstva podjetnika, saj so pomenila od 38 do 51 odstotkov vseh sredstev za rast. Sledijo dolžniški viri, na tretjem mestu pa so zasebne naložbe. druge oblike financiranja rasti, vključno s tveganim kapitalom, so v zgodnjem obdobju finančnega življenjskega kroga slovenskih gazel manj prisotne.  

Takšna struktura virov financiranja rasti je povsem primerljiva s strukturo virov financiranja rasti, ki je značilna za zahodne gazele. Naložbe v zgodnjem obdobju so namreč zelo tvegane, saj je velika možnost, da se vložena finančna sredstva vlagatelju sploh ne povrnejo. To pa je tudi ključni razlog, da se lahko podjetja v zgodnjem obdobju rasti zanašajo predvsem na notranji lastniški kapital.  

 

V razvojnem obdobju primanjkuje dolžniškega kapitala 

Primerjava s tujimi gazelami dobi povsem drugačno sliko že v naslednjem obdobju financiranja podjetja. V razvojnem obdobju je namreč struktura virov financiranja rasti slovenskih hitro rastočih podjetij praktično diametralno nasprotna strukturi virov financiranja zahodnih hitro rastočih podjetij. V tem obdobju so slovenska hitro rastoča podjetja za financiranje svoje rasti uporabila v povprečju 63 odstotkov trajnega kapitala (lastniški in tvegani kapital skupaj) in 37 odstotkov dolžniškega kapitala. Pri tem so več kot polovico lastniških virov za financiranje rasti tvorila lastna sredstva podjetnika in zadržani dobički.  

Na Zahodu pa je slika praktično nasprotna: njihova hitro rastoča podjetja rast v tem obdobju v povprečju financirajo s približno tremi četrtinami dolžniškega in le četrtino trajnega kapitala. V tem obdobju je torej očitno, da zahodna hitro rastoča podjetja za financiranje svoje rasti uporabljajo bistveno več dolžniških virov, kot pa je to značilno za slovenska hitro rastoča podjetja.   

V poznem obdobju se delež dolžniškega kapitala poveča 

V poznem obdobju (podobdobji sta premostitvene in vmesne finance) finančnega življenjskega kroga podjetij (grafikon 3) se struktura virov financiranja rasti slovenskih hitro rastočih podjetij spet prične približevati strukturi, ki je značilna za zahodna hitro rastoča podjetja. Povečevati se namreč prične delež dolžniških virov financiranja rasti, ki v povprečju znaša že 46 odstotkov in v tem obdobju pomeni najpomembnejši vir financiranja rasti slovenskih hitro rastočih podjetij. Med trajnimi viri kot najpomembnejši vir za financiranje rasti močno izstopajo zadržani dobički (23 %), sledijo lastna sredstva podjetnika (16 %) in drugi viri (15 %). 

Navkljub postopnemu povečevanju deleža dolžniških virov in tveganega kapitala v strukturi virov financiranja rasti, pa takšna struktura virov financiranja rasti še vedno močno odstopa od strukture virov financiranja rasti zahodnoevropskih in ameriških hitro rastočih podjetij. V teh državah med viri financiranja rasti bistveno bolj uporabljajo zunanje trajne in dolžniške vire.   

Ključna ugotovitev 

Glede na dobljene rezultate lahko ugotovimo, da so slovenska hitro rastoča podjetja pri svoji rasti, v primerjavi z zahodnimi hitro rastočimi podjetji, zaradi omejenosti zunanjih finančnih virov v slabšem položaju. Pomanjkanje zunanjega trajnega kapitala in omejena dostopnost ter visoka cena dolžniških virov namreč omejujeta rast podjetja. Rast je tako omejena na obseg, ki ga dovoljujejo predvsem omejena lastna sredstva podjetnika in zadržani dobički. Takšen obseg sredstev pa nikakor ne zadošča za velike finančne apetite hitro rastočih podjetij. Tako se zmanjšuje potencial rasti, ki bi ga ob učinkovitejšem delovanju slovenskega finančnega trga slovenska hitro rastoča podjetja nedvomno lahko še povečala. 

Zastavlja se torej vprašanje, zakaj slovenska hitro rastoča podjetja med vire financiranja rasti ne zmorejo vključiti več zunanjih virov trajnega in dolžniškega kapitala. Med poglavitnimi vzroki za takšen položaj naj izpostavimo predvsem naslednje: 

· šibka podjetniška kultura, ki ni naklonjena zunanjim vlagateljem; neustrezna zakonska regulativa, zlasti omejitve za institucionalne vlagatelje;
· pomanjkanje možnosti za dobre naložbe, saj so prava dinamična hitro rastoča podjetja maloštevilna;
· pomanjkanje davčnih spodbud;
· težave pri zbiranju tveganega kapitala, saj ni veliko premožnih, bogatih posameznikov - poslovnih angelov;
· težave z možnostmi izstopa tveganega kapitala in drugih zunanjih trajnih virov;
· olastninjena podjetja se niso dovolj odprla zunanjemu trajnemu kapitalu, managerskim odkupom in izločitvi enot;
· togost bančnega sektorja pri dolžniškem financiranju hitro rastočih podjetij. 

Druga težava je predstavlja dejstvo, da slovenski podjetniki zaenkrat še nimajo vizije globalizacije poslovanja, in da niso izvozno naravnani. Zasledimo lahko namreč pomanjkanje ambicij, da bi ustvarili podjetje, ki bo postalo svetovna uspešnica. Očitnejša osredotočenost na lokalni trg in regijo. Vzroke za takšno obnašanje je verjetno treba iskati predvsem v pomanjkanju ustreznih strokovnih znanj ter ustreznih fiskalnih in finančnih inštrumentov, slabi razvitosti trga delovne sile, neosveščenosti o razvojnih problemih in usmerjenosti v dnevna vprašanja preživetja. 

Poleg tega je treba spremeniti tudi miselnost podjetnikov in njihovo zasvojenost z notranjim lastniškim kapitalom. Z njim lahko podjetnik učinkovito financira rast samo v zgodnjem obdobju življenjskega kroga hitro rastočega podjetja. V razvojnem in poznem obdobju pa brez učinkovitega kombiniranja zunanjih trajnih in dolžniških virov ne more zagotoviti najboljše strukture virov financiranja rasti in tako močno zmanjšuje svoj potencial za rast.