Vse manj inovativnih podjetij

Inštitut za ekonomska raziskovanja (IER) je lani opravil raziskavo o stanju inovacijske dejavnosti in nasploh tehnološkega razvoja v Sloveniji v zadnjih šestih letih. Soavtor raziskave dr. Peter Stanovnik trdi, da so prišli do nekaterih alarmantnih ugotovitev. Najbolj skrbi podatek, da v tem tehnološko intenzivnem času inovacijska dejavnost pri nas stagnira. Še slabše, število inovativnih podjetij je v preučevanem obdobju celo upadlo. Pri tem pa za inovativna podjetja niso šteli le visokotehnoloških, pač pa vsa tista, ki so v zadnjih šestih letih dala na trg nov ali izboljšan izdelek, proces ali storitev.   V raziskavi so anketirali skoraj tri tisoč podjetij, kar po mnenju dr. Stanovnika zagotavlja reprezentativen vzorec.    

Inovativnih samo 13 odstotkov malih podjetij 

V Sloveniji je inovativnih 29 odstotkov podjetij v predelovalnih in 13 odstotkov podjetij v storitvenih dejavnostih. Pri tem pa so velike razlike glede na velikost podjetij. Tako kot drugod v Evropi so najbolj inovativna velika podjetja, ker imajo pač več razvojno-raziskovalnih kadrov, več finančnih sredstev in so bolje organizirana. Med velikimi podjetji je tako inovativnih 56 odstotkov, med srednje velikimi 28 odstotkov, med malimi pa samo 13 odstotkov. »Malim podjetjem primanjkuje predvsem kritične mase znanja, poleg tega so premalo vpeta v mednarodne tokove,« navaja ključni slabosti malih podjetij dr. Peter Stanovnik. Seveda bi lahko našteli še vrsto drugih ovir, od pomanjkanja tveganega kapitala naprej, kar muči predvsem tehnološka podjetja.

Trenutno stanje tehnološkega razvoja dobro kaže tudi podatek o tem, koliko prihodkov podjetja ustvarijo z inovativnimi izdelki. Po raziskavi podjetja kar 82 odstotkov prihodkov ustvarijo z izdelki, ki se v šestih letih niso spreminjali. Dr. Stanovnik trdi, da bi ta delež nujno morali znižati na 75 odstotkov, če ne želimo povsem izgubiti konkurenčnega boja z razvitejšimi državami.  

V preteklostih smo se hvalili z razmeroma velikim številom podeljenih patentov. Medalja ima dve plati. Hvala je na mestu samo, če se primerjamo z novimi članicami Evropske unije. Slovenci imamo na milijon prebivalcev nekajkrat več podeljenih patentov kot druge nove članice. Vendar bistveno zaostajamo za starimi članicami. Po patentih na Evropskem patentnem uradu zaostajamo za Avstrijo za štirikrat, za Finsko pa kar za osemkrat.    

Izvoz visoke tehnologije je zanemarljiv 

Zanimivo je pogledati, kakšna je tehnološka razvojna zahtevnost slovenskih izdelkov v primerjavi s tujimi. V preteklosti smo za to primerjavo uporabljali lestvico tehnološke zahtevnosti izdelkov, ki je obsegala stopnje od 1 do 15. Slovenski izdelki so imeli v povprečju stopnje komaj med 5 in 6. V zadnjem času te lestvice ne uporabljajo več, saj metodologija za ocenjevanje izdelkov ni bila enotna v vseh državah, zato podatki niso bili neposredno primerljivi. Namesto lestvice je zdaj v rabi evropska razdelitev tehnologij na razrede, od nizke do visoke tehnologije. V Sloveniji razmeroma največ ljudi (38,6 %) dela v dejavnostih nizke tehnologije, medtem ko jih v dejavnostih visoke tehnologije dela samo 6,9 odstotka. Delež izdelkov nizke tehnologije se sicer zmanjšuje, tako kot v Evropi na sploh, povečuje pa se delež visokotehnoloških izdelkov. Vendar je ta trend zelo počasen. Slovenska podjetja še vedno izvozijo zelo malo izdelkov visoke tehnologije; delež visokotehnoloških izdelkov v celotnem izvozu znaša komaj slabih 5 odstotkov. V sosednji Avstriji je ta delež trikrat višji. 

Katere tehnologije so za naša podjetja sploh najperspektivnejše? Najnovejše razvojne strategije ne govorijo več o prednostnih dejavnostih, ampak o prednostnih tehnologijah. »Slovenija naj bi stavila predvsem na informacijsko-komunikacijske tehnologije, nove materiale, okolju prijazne tehnologije, tehnologije vodenja procesov, nanotehnologijo, biotehnologijo in farmacijo,« našteva dr. Peter Stanovnik. Vse to so tehnologije, ki jih je mogoče uporabljati na širokem spektru področij.
   
Korelacija med inovativnostjo in uspešnostjo
 
Inštitut za ekonomska raziskovanja je podobne raziskave opravljal že v preteklih letih in vedno znova prišel do enake ugotovitve - inovativna podjetja so uspešnejša od neinovativnih. Uspešnost se kaže na naslednje načine: 

1. Inovativna podjetja povečujejo zaposlenost za 12 odstotkov letno, neinovativna samo za 5 odstotkov. 
2. 53 odstotkov inovativnih podjetij je usmerjenih na mednarodni trg. Med neinovativnimi je takih samo 27 odstotkov. 
3. Inovativna bistveno hitreje povečujejo prihodek kot neinovativna. 
4. Prihodek na zaposlenega je v inovativnih podjetjih 72 tisoč evrov, pri neinovativnih pa 68 tisoč evrov. Pri malih podjetjih je ta razlika še bistveno večja (29 tisoč evrov!). 
5. Inovativna podjetja ustvarjajo višjo dodano vrednost od neinovativnih. Po eni od starejših raziskav je dodana vrednost višja za 38 odstotkov.  

Zanimivo je, da med inovativnimi in neinovativnimi podjetji ni razlike pri številu zaposlenih visoko izobraženih kadrov. To pomeni, da ključ za uspeh niso sami raziskovalci, temveč vodstvo podjetja, ki zna to znanje izkoristiti. »Naša podjetja morajo izboljšati inovacijski in raziskovalno-razvojni menedžment,« opozarja dr. Stanovnik.    

Gospodarstvo premalo vlaga v razvoj 

Slovenska industrija vlaga v tehnološki razvoj približno 300 milijonov evrov letno. Polovico tega zneska gre za raziskave in razvoj, druga polovica pa za zaščito industrijske lastnine, trženje inovativnih izdelkov, nakup opreme in izobraževanje zaposlenih za uresničitev inovacij. Gospodarstvo žal realno zmanjšuje vlaganja v tehnološki razvoj, saj rast vlaganj ne dohaja niti inflacije. V podjetjih pričakujejo, da bo predvsem država več prispevala pri vlaganjih v razvoj. Toda, opozarjajo strokovnjaki, prihodnost bo drugačna. Izdatke bodo bistveno bolj kot država morala povečati sama podjetja. Gospodarstvo, denimo, za raziskave in razvoj namenja le 0,92 odstotka bruto domačega proizvoda, za dosego lizbonskega cilja pa bi moralo vlagati 2 odstotka. Pri sedanjem trendu vlaganj bi gospodarstvo za dosego cilja potrebovalo kar 274 let. Hkrati bi morali za dosego cilja število raziskovalcev v gospodarstvu povečati s sedanjih 3000 na 6600.   

---------------------------------------  
Vir: Metodologija za ugotavljanje konkurenčnih prednosti na področju tehnologije in predlog prednostnih področij, Inštitut za ekonomska raziskovanja, Ljubljana, 2004 


Delež različnih tehnologij (v %) glede na število zaposlenih
 

	Slovenija	Avstrija	Finska
Visoka tehnologija	6,9	6,9	9,7
Srednje visoka tehnologija	26,7	27,3	29,1
Srednje nizka tehnologija	27,7	47,3	39,4
Nizka tehnologija	38,6	18,5	21,8

 

Izdatki za raziskave in razvoj
 

	Slovenija	Avstrija	Nemčija	Finska	Irska	Češka
Izdatki v evrih	618	3718	5865	7600	3313	328

  Tabela prikazuje izdatke v evrih na zaposlenega v predelovalni industriji. 

Primerjava z Nemčijo
 

	Slovenija (v %)	Nemčija (v %)
Inovativna podjetja	28	57
Inovatorji izdelka	17	52
Inovatorji procesa	20	46
Delež novih ali bistveno izboljšanih izdelkov v prihodku	18	21
Delež nespremenjenih izdelkov v prihodku	82	62

Podatki veljajo za predelovalno industrijo. 

---

Po letih razprav in priprav je konec lanskega leta končno začela delovati Tehnološka agencija Slovenije. Agencija je strokovna ustanova, ki naj bi učinkovito spodbujala tehnološki razvoj in inovativnost. Pa se je (spet) zataknilo že na začetku.  

Tehnološka agencija naj bi namreč delovala pod okriljem ministrstva za gospodarstvo, po spremembi Zakona o državni upravi pa je za večino spodbud tehnološkega razvoja pristojno novo ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo. Pod novo ministrstvo naj bi prešla tudi agencija, vendar za zdaj še uspešno nasprotuje temu. Zakaj je sploh pomembno, pod katero ministrstvo sodi? Zato, ker je od tega odvisno, za čigav interes bo delala, torej za gospodarstvo ali za raziskovalno sfero. Od tega je spet odvisno, v čigavem žepu bo ostala večina od predvidenih 6 milijard tolarjev za tehnološke spodbude. 

»Agencije mora služiti gospodarstvu, to pomeni spodbujati mora prenos znanja v uporabno vrednost,« meni v. d. direktorice dr. Marta Svetina. Napoveduje, da si bo prizadevala v javno upravo vnesti miselni zasuk. »Pomagati želimo podjetjem, ki bi se kot nosilci razvojnih projektov obrnili po znanje na naše raziskovalne ustanove.« Denar bi torej tekel od gospodarstva k inštitutom in ne obratno, kot si prizadeva raziskovalna sfera.  

Razpisi za tehnološke spodbude so za letos že pripravljeni in agencija nanje nima več vpliva. Za letos tako dr. Svetina obljublja samo eno novost, in sicer razpis za spodbude inovatorjem, ki so bili nekaj zadnjih let pozabljeni. »Za prihodnje leto pa razvijamo nove instrumente spodbud. Med drugim si bom prizadevala, da bi del sredstev lahko vlagali kot tvegani kapital, tako kot to počne slovita finska tehnološka agencija Tekes, ki z velikim uspehom podpira tvegane tehnološke projekte.«

---

Japonski zgled 

Japonska ima največ podeljenih patentov na milijon prebivalcev na svetu – 175. Za primerjavo, v Evropski uniji je podeljenih 161 patentov na milijon prebivalcev. Japonska se lahko pohvali tudi z najhitrejšo rastjo števila patentov. V obdobju med 1996 in 2001 je znašala letna rast v povprečju 12 odstotkov. V čem je skrivnost države, ki je nekoč veljala za veliko kršiteljico pravic industrijske lastnine? 

Prejšnji mesec je o tem pri nas predaval profesor Keniči Matsuno s Tokijskega inštituta za tehnologijo. Poudaril je, da je Japonska v začetku prejšnjega desetletja zašla v velike težave. Simptomi so zelo podobni tistim, ki jih prebolevamo v Sloveniji. Brezposelnost se je v desetih letih podvojila, število stečajev narašča, prav tako državni dolg, močno se povečuje delež starejšega prebivalstva. Poleg tega Japonska tradicionalno ni naklonjena podjetništvu in malim podjetjem. Po raziskavi podjetniške dejavnosti Svetovni podjetniški monitor se je znašla celo na zadnjem mestu, takoj za Slovenijo. 

»Vlada je spoznala, da bo morala za ohranitev trajnostne rasti povečati vlaganja v raziskave in razvoj,« pravi Keniči Matsuno. In kaj je storila? 

Ena najkorenitejših reform je zadela raziskovalno sfero in visoko šolstvo. Leta 1998 so sprejeli zakon o pospeševanju prenosa tehnologije z univerz v gospodarstvo. S tem in naslednjimi zakoni so zagotovili državnim raziskovalnim ustanovam več svobode pri delu, hkrati pa jim odtegnili del finančnih sredstev. Raziskovalne ustanove so tako prisilili tesneje sodelovati z gospodarstvom, če so želele preživeti. Poleg tega je vlada sprejela več drugih ukrepov za pospešen prenos znanja z univerz v podjetja. Predvsem so začeli spodbujati raziskovalce in univerze v ustanavljanje svojih podjetij. Vlada je univerzam tudi financirala odprtje pisarn, ki skrbijo za prenos tehnologij v gospodarstvo. Danes ima že večina japonskih univerz takšne pisarne. 

Rezultati reforme se kažejo v omenjeni hitri rasti števila patentov, pa tudi po drugih kazalcih. Japonska je leta 1990 uvozila več tehnologije (tehnoloških izdelkov in storitev) kot izvozila. Danes je izvoz v denarju za dvainpolkrat večji od uvoza. Število podjetij, ki so jih ustanovile univerze, se je v obdobju od 1998 do 2002 povečalo skoraj za štirikrat. V istem obdobju se je število skupnih razvojnih projektov med univerzami in gospodarstvom povečalo za trikrat. Ne nazadnje, Japonska vlaga v raziskave in razvoj 3,3 odstotka bruto domačega proizvoda, kar je več kot druge razvite države. In ta delež še povečuje. 

Keniči Matsuno je na predavanju v Ljubljani poudaril, da je ključnega pomena za uspeh reforme spremeniti miselnost ljudi. Raziskovalci na univerzah so bili tako kot pri nas vpeti v tradicionalni način dela, ki jim je zaradi obilne državne podpore omogočal lagodno življenje. Tega obdobja je konec. »V prihodnosti bomo morali univerze in podjetja še bolj zbližati, da se bo njihovo delo še bolj prepletalo,« napoveduje Keniči Matsuno.