Vse drugačne, a ne tudi vse enakopravne

Podjetništvo že dolgo ni več le moško področje. Žal pa se trendi v Sloveniji in na Zahodu razlikujejo. Pri nas je zdaj 8 tisoč podjetij in več kot 9 tisoč obrtnih delavnic v lasti žensk, kar predstavlja približno 20 odstotkov vseh poslovnih subjektov, in te številke v zadnjem času celo nazadujejo. V Veliki Britaniji, na primer, pa so ženske lani ustanovile več kot tretjino novih podjetij. Raziskave kažejo, da so podetja, ki jih ustanovijo in vodijo ženske, vsaj v začetni fazi uspešnejše, saj gre v stečaj le okrog 11 odstotkov novih podjetnic, medtem ko na začetku propade kar dvakrat več moških podjetnikov, in sicer okrog 22 odstotkov.

Ne glede na trenutne deleže, je razmerje med moškimi in ženskimi lastniki podjetij še vedno premočno v korist moških. Od kod to? Najrazličnejše študije kažejo, da ženske v podjetništvu pogosto ne najdejo dovolj družbene in institucionalne podpore in se morajo bojevati proti najrazličnejšim predsodkom. Ženske se za podjetništvo tudi pogosto odločajo zaradi drugih razlogov kot moški. Medtem ko moške žene želja za zaslužkom, se ženske za podjetništvo odločajo zaradi osebnega zadovoljstva in želje, da bi posredovale dobre izdelke in storitve, zato jih rast podjetja in širjenje dejavnosti manj zanimata.

Razlik na individualni ravni ni

Če ženske kot skupina kažejo določene značilnosti, ko se odločajo za podjetništvo, pa velja, da na individualni ravni med ženskami in moškimi ni bistvenih razlik. Že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja je klasična raziskava ameriških psihologinj Eleanor Maccoby in Carol Jacklin, ki sta jo leta 1974 objavili v knjigi Psihologija razlik med spoloma, dokazala, da so psihološke razlike na individualni ravni med spoloma manjše kot razlike znotraj skupine moških in ženskih.

Ugotovili sta, kar so pozneje za njimi potrdile premnoge druge podobne raziskave, namreč, da ne obstajajo tipično “moške” in “ženske” osebnostne lastnosti ali značilne kombinacije. Mnogi moški so na primer čustveni, introvertirani, intuitivni in pasivni. Mnoge ženske so podjetne, tekmovalne, pripravljene tvegati in imajo voditeljske sposobnosti. Njuna druga raziskava ter druge poznejše pa so pokazale, da se že okrog tretjega leta otrokove starosti kažejo razlike, kako se dečki in deklice sporazumevajo med sabo, in da razvijajo sloge sporazumevanja, ki so značilni zanje kot skupino.

Ta in podobne raziskave so spodbudile ameriško jezikoslovko Deborah Tannen, da se je posvetila raziskovanju ritualov sporazumevanja moških in žensk, ki so pomembni za razvijanje tvornih in pozitivnih poslovnih in delovnih odnosov med moškimi in ženskami. Ugotovila je, da družbeno pričakovani načini sporazumevanja, ki so značilnejši za moške ali ženske, vsekakor obstajajo, ti pa pogosto delujejo v škodo žensk.

Vendar pa ženske te težave ne morejo razrešiti preprosto tako, da prevzamejo moške načine sporazumevanja, ker bodo “kaznovane”, če bodo prestopile mejo družbenih pričakovanj. Če ženska na primer na sestankih govori z nizkim glasom, pogleduje v tla, se nasmiha ter išče konsenz sogovornikov, se sporazumeva na način, ki ga družba pričakuje od žensk, ki pa hkrati izraža neodločnost, nestrokovnost in nezmožnost, da bi sama razreševala težave. Če pa bo povzdignila glas ter jasno in odločno povedala svoje mnenje, jo bodo moški najverjetneje označili za “možačo”, ki ji je treba pristriči peruti, ženske sodelavke pa se ji bodo uprle, ker je prestopila mejo pričakovanega obnašanja. Ženske se gibljejo na zelo nejasni meji med tem, da jih drugi vidijo kot nesposobne, nesamozavestne in neodločne, in tem, da se jim drugi uprejo zato, ker se ne obnašajo v skladu z družbenimi pričakovanji.

Tannerjeva je tako na primer potrdila, da družba od žensk pričakuje manjšo stopnjo samozavesti in večjo stopnjo skromnosti. To pa ženskam velikokrat škodi zato, ker druge raziskave kažejo, kako se ljudje pogosto odločajo na podlagi tega, s kolikšno stopnjo odločnosti in prepričanosti oseba predlaga zamisel ali projekt. Ker ženske pogosto ne delujejo dovolj samozavestno, njihove zamisli in predloge pogosto po krivici prezrejo. Ženske pogosto tudi zastavljajo več vprašanj kot moški, s čimer sicer pridobijo pomembne podatke, ki jim koristijo pri delu, vendar se zato pogosto zdijo tudi manj sposobne.

Ženskih načinov sporazumevanja, ki jim pogosto škodijo v poslovnem svetu, je še več. Na primer, vljudnost od žensk zahteva, da se pogosto opravičujejo in navidezno nase prevzemajo odgovornost in krivdo, ter da pazijo, kako bodo njihove besede učinkovale na sogovornika, zato ublažijo njihov učinek. Vajene so tudi, da obzirno posredujejo kritiko, pri sprejemanju odločitev pa se posvetujejo z drugimi in si prizadevajo doseči konsenz. Medtem ko je to običajni ženski ritual sporazumevanja, pa se zato lahko zdijo nesposobne samostojno sprejemati odločitve.

Tannerjeva je odkrila in potrdila še kar nekaj drugih nesporazumov v ritualih sporazumevanja. Ženske pogosteje dajejo komplimente, tudi moškim, moški pa so do žensk bolj kritični. Opazovalcem, ki ne vedo, da je pogosto dajanje komplimentov pač ženski ritual sporazumevanja, ki je bolj stvar vljudnosti kot stvarnosti, se tako morda zdi, da ženske na delo kolegov ali sodelavcev in partnerjev niso imele pripomb, medtem ko so bile od njih deležne kritike, ker so delo morda slabe opravile.

Medtem ko se ženske iz navade pritožujejo zaradi raznih težav in je to za njih del družabnega kramljanja, moški to razumejo kot povabilo, naj razrešijo njihove težave, pa tudi kot znak nezmožnosti, da bi jih učinkovito razreševale. Ženske se zaradi takih nesporazumov, ki so posledica različnih načinov sporazumevanja, zato pogosto zdijo manj profesionalne in podjetniške.

Od žensk (zahodna) kultura tudi pričakuje, da se izražajo bolj posredno. Tannerjeva sicer opozarja, da se morajo tudi moški pogosto izražati posredno, pričakovanja glede neposrednosti izražanja pa so odvisna tudi od okoliščin sporazumevanja in dejavnosti. V naši civilizaciji pa posrednost (pogosto zmotno) bolj povezujemo s podrejenim položajem, neiskrenostjo in hinavstvom, nesposobnostjo soočanja s težavami, napakami in čustvi. Ker od žensk bolj kot od moških pričakujemo posrednost, jih lahko tudi zmotno povezujemo z negativnimi lastnostmi, nemočjo in profesionalno nesposobnostjo, čeprav gre najverjetneje le za družbeno sprejemljiv način obnašanja in izražanja, ki je značilen za ženske.

Ženska je sporočilo

Moški, ki nosijo temne ali modre obleke in nevsiljive kravate, so “nevtralni” in njihov videz ne sporoča ničesar. Ženski pa je videz vedno sporočilo in njen videz ne more biti nikoli “nevtralen”. Ženska v strogem poslovnem kostimu in urejeni frizuri sporoča, da je profesionalna. Tiste ženske, ki so nenaličene in niso skrbno oblečene, pa niso “nevtralne”, temveč lahko nekateri moški mislijo, da takim ženskam ni mar, da bi jim ugajale. Medtem ko ženske mislijo, da sta za njihov poslovni in podjetniški uspeh pomembna samo inovativnost njihovih idej in kakovost izdelkov in storitev, pa se najpogosteje ne zavedajo, da jih v veliki meri sodijo po njihovem videzu.

Ker ženske zmotno mislijo, da je samo njihovo delo tisto, na podlagi katerega jih poznajo drugi, tudi pogosto ne razumejo pomena vzpostavljanja zvez in poznanstev, ki bi jim koristile pri delu in podjetništvu. Ženske so že vnaprej prikrajšane za številne priložnosti, kjer bi lahko spoznale nove koristne stike, ker so morda izključene iz moških družb, kjer se taki družabni stiki najpogosteje sklepajo. Poleg tega so tudi prepričane, da je samohvala nekaj zelo neprimernega, zato na primer na delovnem mestu jedo sendviče, namesto da bi čas za malico izkoristile za to, da bi šle na kosilo s človekom, ki bi ga bilo dobro bolje poznati, in mu (ji) predstaviti sebe in pohvaliti svoje delo. Z negodovanjem gledajo moške, ki izkoristijo take priložnosti za sklepanje novih poznanstev in predstavitev sebe in svojega dela, in drago plačujejo svojo pretirano skromnost.

Zaradi pretirane skromnosti in samozatajevanja, ki ju sicer družba od žensk pričakuje, imajo ženske pogosto težave z uveljavljanjem avtoritete. Ženske veliko pogosteje kot moški mislijo, da ne bi smele poudarjati svojega nadrejenega položaja, tudi zaradi drugih nesporazumov v komunikacijskih slogih pa si zbijajo lastno avtoriteto in ustvarjajo videz, kot da niso dovolj sposobne, oziroma da sploh niso res tiste, ki odločajo. Od žensk družba tudi ne pričakuje, da bi si sploh želele prevzeti odgovornost, kar mnoge ženske tudi same trdijo, vendar jih zato pogosto prezrejo pri napredovanju, ker da naj bi si več avtoritete in odgovornosti sploh ne želele.

Razumite sebe in druge

Tannerjeva je potrdila, da za ženske velja več družbenih pričakovanj glede tega, kako naj bi se obnašale v poslovnem svetu. Ko je izvzela vse dejavnike razen spola, je na primer potrdila, da tako moški kot tudi ženske bolj verjamejo moškim kot ženskim strokovnjakom. Ta raziskovalka je tudi ugotovila, da je družbeno pričakovane načine sporazumevanja žensk in razreševanja težav pogosto mogoče po krivici narobe razumeti kot manjšo odločnost, pomanjkanje sposobnosti, strokovnosti in avtoritete.

Ena od možnih rešitev je ta, da ženske svoje možnosti za uspeh in priznanje povečajo tako, da se zavedajo, s kakšnimi načini sporazumevanja lahko škodujejo samim sebi in se naučijo bolj učinkovito sporazumevati. Vendar pa tudi velja, da so ženske (pa tudi moški), lahko kaznovani, če se obnašajo v nasprotju z družbenimi pričakovanji in si tako spet poslovno škodujejo. Tannerjeva zato poudarja, da se morajo ženske naučiti žongliranja med mejo sprejemljivega, in vtisom sposobnosti in strokovnosti, ter nesprejemljivega, ko se preveč obnašajo v nasprotju z družbenimi pričakovanju in zato neučinkovito.

Predvsem pa se morajo tako moški in ženske zavedati, da se sporazumevajo na različne načine, in da razumejo pravo naravo teh načinov, da gre velikokrat le za nekakšne rituale sporazumevanja, ki nimajo trdne zveze z osebnostmi lastnostmi posameznika. To je pomembno tudi zato, ker ne obstajata dober in slab način sporazumevanja. Vsak prijem ni primeren za vsak položaj, zato je za uspeh in učinkovitost v poslovnem svetu treba negovati vse načine sporazumevanja.

Nekaj nasvetov in opozoril

• Bodite samozavestne in odločne. Če to niste, se pretvarjajte. Psihološke raziskave laganja namreč kažejo, da večina ljudi ne ve, pa naj si še tako domišljajo, kdaj drugi lažejo, če so drugi le videti dovolj prepričljivi.
• V moške rituale govorjenja (in v moški svet) najlažje prodrete s humorjem, tako da se šalite na podoben način kot moški o podobnih stvareh. Raziskave kažejo, da se moški šalijo na zbadljiv, navidezno sovražen in žaljiv način, predvsem o športu in spolnosti. Vrnite z isto mero. Pazite na okoliščine, ker lahko take vrste šale negativno vplivajo na vaš odnos do drugih žensk.
• Bodite družabne. Sklepajte nova poznanstva in jih negujte. Kupite si zvezek in si zapisujte, kdaj in kje ste koga srečale in najpomembnejše podatke o tej osebi, da si boste lahko vedno osvežile spomin. Povejte svojim novih prijateljem, kaj delate in kakšne uspehe dosegate, in se primerno pohvalite.
• Če imate uradni naziv, ga uporabljajte. Mnoge ženske mislijo, da morajo skromno zatajiti svojo izobrazbo. Tako morda na primer ne uporabljajo svojega magistrskega izobrazbenega naziva. Zlasti z naziva pa se lahko ženske (pa tudi moški) hitro postavijo v podrejen položaj, ker se lahko nazivi zelo hitro spremenijo v merjenje moči. Če žensko naslavljajo z “gospa”, moškega pa z “magister”, oba pa imata enako izobrazbo, žensko s tem postavijo v podrejen položaj. Podobno velja tudi glede imen in priimkov. Če en sogovornik naziva drugega z imenom, na primer “Tanja”, ta pa sogovornika s priimkom “gospod Novak”, kaže nazivanje na neenakost moči med njima. Seveda pa v zadnjem primeru to lahko samo pomeni, da ima moški do ženske bolj prijateljski odnos.
• Moški včasih ženske na najrazličnejše načine opozorijo, da so ženske, in da jih vidijo kot seksualne osebe in jih s tem opozorijo, da so kot ženske ranljive. Ne dovolite, da vas take izjave vržejo s tira ali zastrašijo.
• Zavedajte se, da so ženske nagnjene k temu, da težave preprečujejo in za to običajno ne dobijo priznanja, moški pa k temu, da težave spregledajo, vendar hitro razrešijo nastale težave in požanjejo pohvale.

Bodite sami svoja reklama

Če vas že sodijo po videzu, ga izkoristite! Sami narekujte, kakšno sporočilo želite oddajati in s svojim videzom in vedenjem narekujte odzive drugih. Mary Spillane, britansko-ameriška podjetnica, ki se ukvarja s svetovanjem o osebnem videzu in avtorica uspešnice Bodite svoja blagovna znamka, svetuje, da premislite, v okviru katerih petih osebnostnih lastnosti želite, da vas vidijo drugi.

Če si na primer želite, da bi vas drugi videli kot uspešno, kreativno, zanesljivo, učinkovito, a vendar sposobno hitrega prilagajanja, poskusite te lastnosti izraziti s svojim videzom, govorjenjem in vedenjem. Tako boste sami svoja “blagovna znamka” in najboljša reklama za tisto, kar delate.

Za ustvarjanje ugodnega vtisa pa imate zelo malo časa, saj raziskave kažejo, da si večina ljudi ustvari trajen vtis o drugem v prvih 30 sekundah poznanstva in ga pozneje ne spremeni več.

Pomoč za podjetnice

Pri nas si za večjo ekonomsko enakopravnost, poklicno uveljavljanje žensk in pospeševanje ženskega podjetništva prizadeva informacijsko središče META, ki deluje v okviru GIZ Podjetnost in je del vladnega Programa ukrepov aktivne politike zaposlovanja v Republiki Sloveniji in spodbujanja žensk v podjetništvu. Ključne naloge METE in tega programa so:

• vzpostavitev informacijskega sistema za stalno spremljanje položaja žensk na trgu dela, ki bo primerljiv s programi držav članic Evropske unije;
• iskanje novih zaposlitvenih možnosti za ženske;
• prilagajanje obstoječih programov pospeševanja podjetništva in uvajanje novih spodbud;
• prilagajanje zakonodaje in sistemskih ovir;
• vključevanje v mednarodne programe.

META po slovenskih regijah organizira tudi številne brezplačne podjetniške delavnice in seminarje, ki jih vodijo njihove podjetnice – mentorice. Med drugim je to središče pomagalo organizirati delavnice o izzivih družinskega podjetništva, slovenskem poslovnem okolju, pomenu poslovnih mrež, poklicnem uveljavljanju žensk in spoznavanju novih tehnologij.

Ženske lahko dobijo brezplačne podjetniške nasvete na svetovalnem telefonu vsak dan od 9. do 16. ure na številki
080 1150. Enkrat tedensko, ob torkih, se lahko bodoče podjetnice tudi osebno pogovorijo s svetovalci. Najpogostejša vprašanja in odgovori pa so objavljeni na spletnih straneh: www.podjetnost.org..

Viri: Internet
Deborah Tanner (2001): Talking from 9 to 5, New York: Quill
Mary Spillane (2000): Branding Yourself, how to look, sound and behave your way to success, London: Pan Books