Vroče davčne teme

Pri odločitvi o strategiji podjetja v novem letu je dobrodošlo, da je podjetnik obveščen o tem, kaj se bo v prihodnje dogajalo z davki, kakšne bodo olajšave, kakšna bo uradna razlaga in kakšno bo praktično ravnanje davčnih inšpektorjev v konkretnih nejasnih primerih. Vendar se slovenski podjetniki pri načrtovanju poslovne strategije težko odločajo na podlagi davčnih predpisov in davčne prakse, saj so tako predpisi kot praksa neenotni ter nepopolni in zato nezanesljivi za načrtovanje prihodnjih poslovnih odločitev.

Tako sodi samostojna strokovna svetovalka pri Zvezi računovodij, finančnikov in revizorjev Slovenije Romana Hieng, in ocenjuje, da se v podjetjih z davki ukvarjajo preveč v povezavi s prikazom minulih poslovnih dogodkov, premalo pa v povezavi z načrtovanimi poslovnimi odločitvami.

Smo torej tudi pri nas priča tako imenovanemu “ustvarjalnemu knjigovodstvu”, ki je najbolj zaslovelo v nedavnem primeru propada ameriškega podjetja Enron?

Marsikaj se da tudi z računovodskimi izkazi prirediti. Računovodstvo ni več tako eksaktno, kot je bilo včasih. Ko sem začenjala službeno kariero, je vsak knjigovodski zapis temeljil na izvirnih listinah, ki so pričale o nastalem poslovnem dogodku. Raznih metod (pre)vrednotenja sredstev ali dolgov nismo poznali. Šlo je samo za nabavne oziroma izvirne vrednosti, dopustna in obvezna je bila le revalorizacija s predpisanimi koeficienti. Razvoj pa gre naprej, danes ugotavljamo, da podatki o zgodovinskih vrednostih niso več tisti, na podlagi katerih bi lahko podjetja gradila svoje odločitve. Podatke je zato treba ves čas preverjati in jih na novo vrednotiti. Vendar to novo vrednotenje prinaša tudi nevarnosti. Tudi naši novi računovodski standardi dopuščajo stvari, ki so lahko “nevarne”, če jih ne delamo z veliko mero pozornosti. Vzemimo, da se odločimo za prevrednotenje sredstev navzgor. To je pri nas novo in do letos zaradi stroge uporabe načela previdnosti ni bilo dovoljeno. Prevrednotenje sredstev, če je realno in utemeljeno, lahko res pripomore k bolj poštenemu prikazovanju premoženja podjetja. Ker pa temelji v veliki meri na ocenah, ki so pogosto stvar osebne presoje, je prav tu lahko manevrski prostor za prikrivanje izgub in polepšanje zunanje podobe podjetja.

Ali se je pri nas med malimi podjetji in samostojnimi podjetniki že do zdaj dogajalo, da so ti skušali v bilancah skriti slabe rezultate ali pa denimo skriti dobiček?
Mislim, da mala podjetja ne prikrivajo svojih slabih rezultatov, da bi s tem opravičevala minule poslovne odločitve, saj se jim ni treba zagovarjati pred zunanjimi lastniki. Mali podjetniki razmišljajo predvsem o davčnih posledicah svojih dobrih rezultatov, zato se pogosteje srečujem z njihovimi težnjami po zmanjšanju, ne pa povečanju dobička. Tudi mali podjetniki želijo izkoristiti vse dovoljene možnosti, da se rezultat zniža zaradi možne nižje obdavčitve.

Pa je veliko takšnih možnosti?
Možnosti je veliko, a niso natančno opredeljene v zakonu, stališča se tako med strokovnjaki kot državnimi organi razlikujejo, sodne prakse pa skorajda ni.

Torej gre za zakonske luknje?
“Lukenj” za skrivanje in zniževanje osnove pri davku od dobička je zelo malo, ker naš obračun davčne osnove temelji na poslovni bilanci, na prihodkih in odhodkih iz poslovne bilance, tam pa veliko manevrskega prostora za izkoriščanje lukenj v davčni zakonodaji ni. Problem je drugje, namreč v davčnem obravnavanju poslovnih odhodkov. Ti so, gledani z očmi podjetnika, pogoj za ustvarjanje prihodkov in opravljanje dejavnosti, za davčnega inšpektorja pa ne. Podjetnik jih v dobri veri vključi med davčne odhodke, inšpektor pa jih pozneje izloči.

Več “ustvarjalnosti” morebiti dopuščata prikaza amortizacije in stroškov?
Glede amortizacije so pri nas pravila jasna, vendar niso dobra. Amortizacija je priznana kot strošek v višini, kot je ugotovljena v poslovni bilanci, a največ do višine po davčnem predpisu. Manevrski prostor tako obstaja samo do zakonsko predpisanih stopenj. Če podjetje iz kakršnegakoli razloga v posameznem letu obračuna višjo amortizacijo, kot je davčno priznana, izgubi pravico do uveljavljanja tega (presežnega) dela amortizacije kot davčno priznanega odhodka. Glede tega, kaj se kot odhodek prizna in kaj ne, pa je še veliko drugih vprašanj. Popravki vrednosti terjatev so, denimo, problematični.

Ali lahko to podrobneje razložite?
Nekdo ima terjatev, za katero utemeljeno dvomi, da bo plačana. In tu nastopi nasprotje med računovodskimi pravili ter davčnimi prijemom, podjetnik pa se mora držati obojega. Po računovodskih standardih mora podjetje oblikovati popravek vrednosti terjatve, če dvomi o njenem plačilu. To je za podjetje v poslovni bilanci odhodek. Pri ugotavljanju davčne osnove pa je priznavanje teh odhodkov lahko problematično, ker davčni inšpektorji zahtevajo dokazilo o tem, da terjatev iz objektivnih razlogov ne bo plačana. Podjetnik v trenutku oblikovanja popravka takšnega zagotovila še nima, zato se dogaja, da inšpektor poveča davčno osnovo in naloži plačilo davka od nečesa, kar morda nikoli ne bo plačano. Pravila tu niso jasna in to ni v redu! Problem je v tem, da zakon natančnejših določb o tem nima, zato se mora vsak posameznik posebej pregovarjati z davčnim inšpektorjem o tem, ali je njegov dvom v plačilo utemeljen ali ne. Ni torej jasnih pravil o tem, kdaj se nekaj šteje kot davčno priznani odhodek in kdaj ne. Veliko je odvisno od osebne presoje inšpektorja. Po drugi strani pa se mora, kot že rečeno, vsak podjetnik držati računovodskih pravil, ki zaradi načela previdnosti zahtevajo, da se takšni popravki terjatev oblikujejo, da rezultat ni precenjen. Tako se srečujemo z razkorakom med računovodskimi pravili in davčno prakso. Podjetnik zato stalno niha med odločitvijo, ali naj v celoti upošteva računovodska pravila, da ne bo precenil svojega poslovnega rezultata, ali naj se drži zahtev davčnega organa oziroma države, katere interes je prikazati čim večji poslovni rezultat in s tem davčno osnovo.

Kaj svetujete v tem primeru?
V takšnem primeru vedno vprašamo, zakaj se podjetniki odločajo za določen bilančni prikaz, kje so razlogi. Če so razlogi za popravke terjatev utemeljeni, je pomembno še, da so podkrepljeni z ustreznimi listinami. Pomembno je, da obstajajo javni podatki o tem, da je dolžnik res v finančnih težavah in zato nesposoben plačati.

Tudi finančno ministrstvo in davčni urad velikokrat nista usklajena, kajne?
Najhuje je zagotovo to, da imata finančno ministrstvo in davčna uprava o istem vprašanju različna, celo nasprotujoča si stališča. Takšni primeri so znani pri vseh vrstah davkov. Tako na primer pri zavezancih za DDV nastane problem v zvezi s poznejšim uveljavljanjem pravice do odbitka vstopnega DDV. Tega lahko odbije, ko prejme račun. Zgodi pa se, še zlasti pri podjetnikih, ki jim knjige vodijo računovodski servisi, da pride račun k podjetniku, ta pa ga ne izroči takoj računovodji, ampak šele z zamudo, čez mesec ali pozneje. Tudi zaradi drugih, v glavnem administrativnih razlogov, se zgodi, da davčni zavezanec zamudi pri uveljavljanju pravice do odbitka vstopnega DDV. Seveda pa to ne sme pomeniti, da je pravico do odbitka izgubil. Zaradi poznejšega uveljavljanja odbitka vstopnega DDV namreč škodi le sebi, državi prav v ničemer. Pa vendar davčni inšpektorji do nedavnega poznejšega odbitka vstopnega DDV niso priznavali (po mnenju finančnega ministrstva so to pravico imeli), danes pa ga le pod pogojem, če zavezanec želi popraviti že predloženi obračun DDV. Temu se iz razumljivih razlogov večina raje odpove.

Kaj naj zavezanci storijo v takšnih primerih?
Sama bi svetovala, naj davčni zavezanec odbija vstopni DDV v vseh primerih, ko so izpolnjeni pogoji za odbitek oziroma ko je pridobil pravico do odbitka.

Ali se vam zdi, da si podjetniki sploh upajo tožiti državo?
Davčni zavezanci se premalo odločajo za tožbe, ker so tožbeni postopki predragi in predolgi.

Ali imate tudi pri Zvezi računovodij, finančnikov in revizorjev Slovenije kakšne izkušnje s sodišči?
Toliko jih imam, da vem, da se zadeve vlečejo leta in leta. Trenutno, na primer, sta na sodišču dve zadevi v zvezi s priznavanjem odhodkov pri ugotavljanju osnove za davek od dobička, ki sta problem že več let. Tak primer je denimo izguba hčerinskega podjetja. Ta se praviloma izkaže tudi v knjigah matičnega podjetja in povečuje njegove odhodke. Že leta je odprto vprašanje, ali se ta odhodek pri materi prizna kot davčni odhodek. In prav pred kratkim sem naletela na podatek, da je bilo v enem takšnih primerov razsojeno v korist podjetja tožnika v tožbi proti davčni upravi. Matično podjetje je namreč zaradi izgube hčere zmanjšalo tudi svojo davčno osnovo. Vendar sodba še ni pravnomočna. Naj strnem, v poslovni bilanci izguba hčere v vsakem primeru vpliva na poslovno bilanco matičnega podjetja, vprašanje pa je, ali se to lahko prizna tudi pri obračunu davka od dobička.

Kaj pa se zgodi, če ima podjetje svojo aktivo v naložbah v vrednostne papirje drugih podjetij, ki jim v nekem letu vrednost pade. Ali tudi to vpliva na znižanje davčne osnove?
To pa brez dvoma vpliva na znižanje davčne osnove zato, ker se cena vrednostnih papirjev oblikuje na borzi. Borzna cena kaže na realno vrednost nekega papirja, medtem ko je pri hčerinskem podjetju takšno vrednost težko določiti. Če pa tudi delnice hčerinskega podjetje kotirajo na borzi, je zmanjšanje davčne osnove zaradi uskladitve naložbe matičnega podjetja z nižjo borzno ceno utemeljeno. Naj dodam, da ima tudi davčna uprava tu svoje argumente, ki niso povsem brez teže. Njen argument je med drugimi tudi ta, da se za zmanjšanje davčne osnove lahko uporabi le davčna in ne poslovna izguba davčnega zavezanca. Ker to velja za posameznega davčnega zavezanca, naj bi toliko prej veljalo za matično podjetje v primeru izgube hčerinskega podjetja. Mimogrede, davčna izguba pomeni razliko med prihodki in dohodki pri obračunu davka od dobička, in praviloma ni enaka poslovni izgubi. Skratka, dejstvo je, da so mnenja o istem vprašanju različna, a če bi sodišča delala hitreje, bi takšne konkretne primere rešila že zdavnaj in obstajala bi sodna praksa, po kateri bi se lahko ravnali. Ta konkreten problem je na primer nerešen že od leta 1994.

Če nekdo izgubi na sodišču tožbo proti državi, so sankcije lahko dramatične.
Seveda, najhujše sankcije so visoke zamudne obresti, ki so posledica predpisane zamudne obrestne mere in splošno uporabljanega načina obračunavanja obrestnih obresti. Danes lahko zamudne obresti davčnega zavezanca pokopljejo.

Kaj pa druge zadeve, ki jih je možno razlagati tako ali drugače?
Še veliko jih je. Ena od njih je zagotovo v zvezi z uveljavljanjem sicer res spodbudnih davčnih olajšav pri vlaganju v nepremičnine in opremo. Druga je na primer še vedno nerešeno vprašanje, ali se sme “davčno izgubo” revalorizirati ali ne. Nekaj časa se je po mnenju finančnega ministrstva to smelo, po več letih, odkar je ta problem evidentiran, pa je davčna uprava objavila v svojem biltenu stališče, da se ta izguba ne sme revalorizirati.

Ali so torej mnenja uradnih organov zavezujoča?
Žal ne, vsa mnenja so samo stališča različnih ustanov in niso zavezujoča. Tako so tudi inšpektorji pri svoji presoji samostojni. Zato prihaja tudi do tega, da se o istih problemih inšpektorji različno odločajo. Vse to pa se lahko dogaja zato, ker so zakoni preskopi, sodne prakse pa še ni.

Kaj pa problemi z dohodnino, kaj je tam z vidika podjetnikov najbolj sporno?
Problem je obdavčitev prejemkov in bonitet zaposlenih, ki niso plača, vendar se od njih plačujejo vse dajatve, vključno s prispevki za socialno varnost, ki se sicer plačujejo od plač. Pa na primer poslovna darila, ki so brez razlike obdavčena. Vsako darilo je namreč po stališču tako ministrstva za finance kot davčne uprave osebni prejemek in tako povečuje dohodninsko osnovo.

Toda to se ne izvaja?
Seveda se ne, ker podjetja iščejo načine, da darila prikrijejo. In to je problem, ki bi ga lahko razumno rešili, če bi bila poslovna darila do določene vrednosti po zakonu neobdavčena.

Z vidika dohodnine je problematično na primer tudi izplačevanje kapitalskih deležev, ki po treh letih niso obdavčeni. Če ima nekdo delež v kapitalski družbi, si dobička tri leta ne izplačuje, po treh letih pa družba odkupi del njegovega deleža, ta znesek pa ni obdavčen. Tu gredo ogromni zneski mimo obdavčitve, vendar povsem v skladu z zakonom o dohodnini. Namesto da bi popravili zakon, se v posameznih primerih poskuša dokazati, da je šlo za prikrito izplačilo deležev v dobičku, ki je sicer obdavčeno. Pa smo spet pri odločitvi, plačati davek, iti v spor z državo, čakati na odločitev sodišča.

Kako je z obdavčitvijo obresti?
Obdavčitev obresti od posojil je problematična takrat, ko gre za osebe, ki jih zakon šteje za povezane. Zakonsko definicijo povezanih oseb v zakonu o davku od dobička je mogoče razumeti tudi tako, da sta družbi povezani že, če ima ena od njiju samo eno delnico druge. In kaj se zgodi, če si taki dve družbi posojata denar in se dogovorita za obrestno mero? Zakon od dobička pravnih oseb pravi: Če gre za obresti med povezanimi osebami, mora tisti, ki posojilo daje, vključiti v davčne prihodke tudi te obresti, obračunane najmanj po medbančni obrestni meri. Država predpostavlja, da bo to njegov zaslužek. Medtem pa pri posojilojemalcu država prizna odhodke le do višine obresti po medbančni obrestni meri, ta pa je v zadnjih letih celo nižja od stopnje inflacije. Če hoče posojilodajalec tudi zaslužiti, določi takšno obrestno mero, ki je višja od medbančne. Njemu se torej obdavči vse, posojilojemalcu pa se za davčne namene prizna samo nižja medbančna obrestna mera.

Težav je torej precej že pri beleženju minulih dogodkov. Kako naj torej podjetja načrtujejo davčno strategijo za naprej?
Predvsem bi vsem podjetnikom svetovala, naj se najprej dobro podučijo in pogovorijo s strokovnjaki o vseh zakonih, o svojih obveznostih in možnostih, šele tako bodo lahko uspešno načrtovali svoje poslovne odločitve in zares plačali le toliko davka, kot je tudi zares potrebno in niti tolarja več. Tako naj se na primer dobro podučijo o možnostih zmanjševanja davčne osnove, še posebej tistih, povezanih z vlaganjem, ki so zaenkrat največje. Vsaka naložba namreč še ne prinaša pravice do davčne olajšave. Namenjena mora biti opravljanju obstoječe ali nove dejavnosti podjetja, ne le nalaganju prostih denarnih sredstev.