Voditelj kot učitelj

Takšno je mnenje marsikaterega vodje. Toda, ko vodja prenaša izkušnje na sodelavce – s pogovorom, predavanjem ali kako drugače, doseže trojni učinek: najprej sam bolje razume in vidi stvari, potem jih prenese sodelavcem kar na delovnem mestu, kar omogoča neposredno uporabo za točno določeno okolje, obenem pa vodja na ta način še sam bolje spozna svojo organizacijo. Neposredni stik voditelja s sodelavci je namreč nekaj, kar omogoča bolj sproščen odnos – taki stiki so bliže prijateljskemu pogovoru kakor tradicionalnemu učenju.

 

 

Beseda menedžer nakazuje pojem upravljanja. Upravljanje in analiziranje imata pogosto prizvok nečesa statičnega, kar se dogaja danes in se dostikrat ukvarja s preteklostjo. Vodenje pa se ozira predvsem v prihodnost. In ker so danes analize dobro podprte z informacijsko tehnologijo, se torej vsak menedžer lahko bolj posveti svoji voditeljski vlogi – vodi svoje zaposlene in podjetje naprej. S tem prehaja od analize k sintezi, tvorjenju novih znanj, idej, usmeritev.

 

Voditelj lahko danes prevzame ustvarjalno vlogo in vzpostavlja boljše razmere za zdravo rast podjetja. Pri tem najprej omenimo latinski rek, ki pravi: »Ko se učiš, poučuješ še druge, ko poučuješ, se učiš tudi sam.« Voditelj naj bo torej tudi učitelj, saj se bo s tem tudi sam mnogo naučil. A vloga učitelja je voditeljem dostikrat nekako odvečna. Mislijo, da nimajo časa, da ne znajo učiti – ali, še huje, znanj, ki jih imajo, ne želijo posredovati še komu in jih ljubosumno čuvajo zase. V današnjem vse manj hierarhičnem poslovnem svetu – v članku zato uporabljam besedo sodelavci in ne podrejeni – pa je prenos znanj nujen. Pravzaprav je bolje, da govorimo o izmenjavi znanj, ne le o prenosu, saj voditelj ne le vodi (ali vleče), pač pa je med pogovori in poučevanjem dovzeten za ideje učencev – skratka, gre za obojestransko izmenjavo pogledov, znanj in izkušenj, tako kot, denimo, v zelo živahnem in vedoželjnem razredu. Le tak odnos je del ustvarjalne kulture, ki jo današnja podjetja tako potrebujejo – in, upajmo, tudi želijo.

 

Gotovo so sodelavci, ki razumejo, kaj voditelj dela, zakaj se odloča tako, kot se, bolj v sozvočju z njim in podjetjem, kot če takšne miselne vezi med njimi in voditeljem ni. Voditelj torej s tem, ko razmišlja na glas, na nevsiljiv način uči svoje sodelavce. In kar je najpomembnejše – voditelj s tem spodbuja komplementarnost. Omogoča, da njegova vodstvena ekipa deluje uigrano in celovito. Popolnoma jasno namreč je, da nihče ne more imeti le pozitivnih lastnosti, tudi še tako dober voditelj ne. In voditelj, ki se zaveda svojih šibkih točk, se bo obdal s takimi sodelavci, ki ga bodo dopolnjevali, oziroma bo v sodelavcih spodbudil tiste lastnosti, ki jih sam nima.