Visoka tehnologija ali ustvarjalnost?

A u ruke Mandušića Vuka biće svaka puška ubojita.  

P. P. Njegoš, Gorski vijenac   

Pred nekaj meseci sem prebral zanimiv odlomek iz uspešnice Malcolma Gladwella Blink o projektu vojne igre, ki so jo imenovali Millenium Challenge. Leta 2002 so v Pentagonu simulirali naslednjo situacijo. V neki državi v Perzijskem zalivu se je zgodil udar. Na oblast je prišel general, ki je bil sovražnik ZDA. Da bi preprečile delovanje sovražnega generala, se ZDA odločijo posredovati. Kot je navada v takšnih vojnih igrah, je nasprotnikova stran rdeča, sile ZDA pa so modre. Za poveljnika rdečih je postavljen upokojeni general Paul Van Ripper, veteran iz Vietnama. Modri imajo na voljo najsodobnejše tehnologije z močnim informacijskim sistemom, sistemi za prisluškovanje, satelite, sistem za odločanje ... Toda Van Ripper za boj proti tako močnemu sovražniku izbere nepričakovan pristop. Za prenos informacij ne uporabi nobene od sodobnih tehnologij. Sporočila nosijo kurirji na motociklih, določene ukaze v svojih molitvah prenašajo mujezini z minaretov, za nadzor poletov uporabljajo svetlobne signale (izkušnje iz II svetovne vojne). Informacijskemu sistemu modrih ne uspe zaznati takšne dejavnosti rdečih. General Van Ripper pošlje čolne, jadrnice in mala letala, da ugotovi, kje je ladjevje modrih. Ko ga odkrije, udari s vso silo. Rakete rdečih v tem udaru potopijo 75 odstotkov modre flote.

Pri resničnem spopadu bi to pomenilo 20.000 mrtvih ameriških vojakov. Pentagon je šokiran, simulacijo prekinejo za teden dni. Pravila igre spremenijo. Generalu Ripperu ne dovolijo izvajanje večine ukrepov, ki jih je predlagal. Modri zmagajo. Ta najdražja vojna igra v zgodovini stane Pentagon 250 milijonov dolarjev. Sledi ji Irak.  

Zgodba je poučna. Visoka tehnologija ni vse. Ljudje so tisti, ki so pomembni. Ustvarjalni delavci zagotavljajo uspeh, ne glede na tehnologije. 

Ko govorimo o visokih tehnologijah v gospodarstvu, bi želel ločiti dve področji: uporabo visokih tehnologij in proizvodnjo visokotehnoloških izdelkov. 

Uporaba visokih tehnologij in »mehki« elementi 

Na tem področju je izredno pomembno, da proces, v katerem želite uporabiti visoke tehnologije, obvladate tudi brez visokih tehnologij. Nobena programska oprema vam ne bo pomagala, če ne poznate procesa, če nimate prave organizacije, izurjenih in izobraženih delavcev. Ko govorimo o tipični visoki tehnologiji, kot je uporaba računalniških tehnologij v informacijskih sistemih, pogosto govorimo samo o dveh osnovnih komponentah, strojni (hardware) in programski opremi (software), pri tem pa pozabljamo še dva resnično mehka elementa sistema: organizacijo (orgware) in ljudi (humanware).  

Zgleda napak iz prakse 

Ko sem pred leti na univerzi v Tuzli delal v projektih uporabe računalniških tehnologij v kemični industriji, sem pogosto naletel na ogromne težave, ker nisem razmišljal o organizaciji in ljudeh. Navedel bom samo dva primera. S kolegom sva razvijala matematični model kemičnega aparata, ki je deloval v neki kemični tovarni. Ko sva razvila model in ustrezno programsko opremo, je kolega odšel v tovarno po vhodne podatke. Vrnil se je popolnoma razočaran. Ni bilo nobene dokumentacije o aparatu. Nisva imela vhodnih podatkov in najino delo je bilo zaman. Nisva upoštevala človeškega dejavnika, kar bi bila morala narediti v zelo zgodnji fazi projekta.  

Drugi primer je še zanimivejši. Tovarna sode v Lukavcu je bila ena od prvih tovrstnih v Evropi. Vse do začetka druge svetovne vojne je bila v lasti Solvaya iz Belgije. Za potrebe izračuna materialno-energetskega ravnotežja je imel Solvay tako imenovani tabló − velik dokument s shemo tehnološkega procesa z vsemi vhodnimi vrednostmi in formulami, ki so omogočale izračun vseh izhodov, če so znani vhodni podatki in parametri v procesu. Vse je bilo tako dobro narejeno, da je bilo treba samo napisati kodo in dobiti program za izračun materialno-energetskega ravnotežja. Ko sem kolegom predlagal, da to naredimo, so se nasmejali in rekli, da to nima smisla. Ko sem jih vprašal, zakaj, sem dobil zanimiv odgovor. Nekdo od prisotnih je izbral določen parameter iz tablója in povedal: »To temperaturo mora vsakih 20 minut zapisati tehnik. Ker ve, da je v obsegu 40-50 stopinj Celzija, ne gre do merilnega mesta, ampak vpiše podatek, ki je v omenjenem obsegu, kar pomeni, da pri izračunu ne bomo dobili pravilnih rezultatov.« Nasmejal sem se in vprašal, kaj počnejo s podatki. Odgovor je bil: računamo enkrat mesečno, na roke. Predlagal sem, da vseeno naredimo program, ker vsaj ne bo napak, ki nastajajo pri ročnem računanju. Na mojo srečo niso pristali na moj predlog. 

Obsedenost s tehnologijo je jalova 

Čeprav sta primera precej ekstremna, sta dobra ilustracija tega, kaj vse je treba urediti, preden kjerkoli začnete uporabljati visoko tehnologijo. Osebno mislim, da smo pogosto preveč obsedeni z najnovejšimi procesorji, hitrimi dostopi do interneta in programskimi paketi, ki obljubljajo, da bodo razrešili vse naše probleme. Menim da bi naložbe v izobraževanje delavcev, analizo, kaj se dogaja v proizvodnem procesu, v mnogih primerih dale bistveno boljše rezultate kot vlaganje v najsodobnejšo opremo, računalnike, optične kable in podobne visokotehnološke izdelke.  

V Silicijevi dolini sem bil velikokrat presenečen, ko sem ugotovil, da ima soseska navaden dostop do interneta, da ima semafor na igrišču za bejzbol samo dve žarnici (ker pri tretjem »stroku« igralec vsekakor izpade), ali da imajo objekti takšno električno napeljavo, da pri nas nikoli ne bi dobili obratovalnega dovoljenja. Verjamem pa da imajo tam, kjer je oprema resnično potrebna, pravo. 

Silicijeva dolina vsepovsod? 

Kar zadeva drugo področje oziroma vprašanje, katere visokotehnološke izdelke naj bi proizvajala naša industrija, bi bilo najprej dobro opredeliti, kaj je sploh visoka tehnologija. O tem bi bilo treba dobro premisliti, vendar ne v tem prispevku. Zelo enostavno je napisati dokument o tem, katere tehnologije moramo razvijati. Pogledati je treba, kaj podpira Šesti okvirni program EU ali dokument Naslednja Silicijeva dolina, in dobili boste IKT, nanotehnologijo, biotehnologijo, potem še lahko rečete konvergenca vseh teh tehnologij in imate perfektno določeno strategijo tehnološkega razvoja. Žal stvari niso tako enostavne.  

V uspešnici Vzpon ustvarjalnega razreda profesor Richard Florida pravi, da je bilo veliko projektov »Silicon Somewhere«. In vkljub velikim vlaganjem v inkubatorje, tehnološke parke, sklade tveganega kapitala, opremo ... večina ni bila uspešna. Florida ugotavlja, da je lokacija danes izredno pomemben element gospodarskega razvoja. Lokacija v smislu okolja, ki vabi ustvarjalne ljudi. Pri tem mora lokacija ponujati tri t-je gospodarskega razvoja (tehnologijo, talent in toleranco).  

Informacijska družba ali kultura ustvarjalnosti? 

Mislim, da bi bilo pred odločitvijo, ali se iti visoke tehnologije, dobro opraviti analizo tega, kje smo. Ali imamo kulturo, ki podpira razvoj ustvarjalnosti in vabi ustvarjalne ljudi? In to ne samo v podjetju, temveč v širšem okolju. Bojim se, da bomo morali še veliko narediti, da to dosežemo.  

Richard Florida je postavil na glavo tezo o informacijski družbi, za razvoj katere smo imeli celo posebno ministrstvo. Trdi namreč, da razviti svet ne gre v informacijsko družbo, temveč v obdobje ustvarjalnosti. Informacijske tehnologije so se razvile v okoljih, ki so zagotovila razmere, da pride do izraza ustvarjalnost njihovih delavcev. To pomeni: najprej ustvarjalnost, potem visoke tehnologije. In še nekaj, ustvarjalni so lahko delavci tudi v tovarnah z nizko tehnologijo, v storitvah, državni upravi, šolah .... Prihodnost pripada okoljem, ki bodo znala izkoristiti in sprostiti ustvarjalne potenciale svojih prebivalcev.  

Verjamem, da se to da narediti. Vendar to zahteva razmislek in čas. Še posebej če upoštevamo tisto, kar je v intevjuju o globalizaciji povedal Thomas Friedman, avtor uspešnice The World is Flat (Svet je ploskev). Ko so ga vprašali, kaj pove svojim hčerkam o tem, kaj jih čaka v tem novem svetu, je povedal: »Ko sem bil majhen in nisem hotel jesti, so mi starši rekli: 'Thomas jej, ljudje na Kitajskem in v Indiji so lačni.' Jaz pa pravim svojim hčerkam: 'Punci, naredite svoje domače naloge. Ljudje na Kitajskem in v Indiji si želijo vaših delovnih mest.«