Več glav več ve

Kako torej doseči, da bodo mojih modrosti deležni tudi drugi? Kako doseči, da se bo znanje v nekem podjetju prenašalo. Kakšne rešitve lahko pri tem uporabimo?  

Najprej moramo ločiti otipljivo od neotipljivega znanja, pravi dr. Marko Pahor z Ekonomske fakultete v Ljubljani. Prenos otipljivega znanja, znanja, ki se veže na zelo konkretne naloge, je preprostejši, saj se lahko zapiše v obliki priročnikov, navodil, postopkov in podobno.  

Večja težava pri prenosu je neotipljivo oziroma tiho znanje. To so namreč sposobnosti, ki jih posameznik pridobi z izkušnjami. Te se najpogosteje prenašajo s skupnim delom zaposlenih, to je v delovnih skupinah ali po sistemu mentor - vajenec. Zaradi tega so se kot posebej učinkovite izkazale rotacije delovnih skupin, ko se v skupini na primer petih zaposlenih, ki so določena znanja že osvojili, dva člana zamenjata z zaposlenimi, ki teh znanj še nimajo.  

Pomembno je, da v podjetju vodilni razumejo, katera praksa in postopki dela so pravzaprav pomembni in vir tržnih prednosti, in narobe, katere prakse so problematične. Dobro prakso je potem treba širiti, slabo pa odpravljati.