Več denarja za razvoj TUDI OD GOSPODARSTVA

V Sloveniji vlagamo v raziskave in razvoj skoraj pol manj, kot bi morali, če bi želeli uresničiti cilje lizbonske deklaracije. Poleg tega število tehnoloških podjetij ne narašča, marveč celo upada, prenos znanja z univerz v gospodarstvo pa škripa.   

Eden ključnih ciljev - uvrstiti se med najrazvitejše evropske države - je po tej plati videti neuresničljiv. O tem, kako spodbuditi vlaganja v raziskave in razvoj, smo se pogovarjali z dr. Alešem Miheličem, državnim podsekretarjem na ministrstvu za gospodarstvo.   

Dr. Mihelič, koliko se danes vlaga v raziskave in razvoj in koliko bi morali, če bi želeli ujeti korak z najrazvitejšimi evropskimi državami?

V raziskave in razvoj vlagamo 1,65 odstotka bruto domačega proizvoda. Od tega pride dobra polovica denarja iz gospodarstva, ostalo zagotovi država. Če bi želeli doseči cilje iz lizbonske deklaracije, bi morala država prispevati odstotek, gospodarstvo pa dva odstotka bruto domačega proizvoda. Za državo predvideno povečanje sredstev v sedmih letih ne bi smel biti kakšen poseben napor. Bistveno večji izziv bo povečanje vlaganj gospodarstva. Slednje bi moralo povečati vlaganja v raziskave in razvoj za 250 odstotkov. Ker najbolj zaostajamo pri vlaganjih gospodarstva, je država razvila ukrepe za spodbujanje podjetniških vlaganj.  

Kateri so ti ukrepi? 

Ministrstvo za gospodarstvo spodbuja vlaganja v raziskave in razvoj prek svojih programov in razpisov. Programi so v grobem razdeljeni v tri dele: Znanje za razvoj, Povečevanje konkurenčnih sposobnosti podjetij in Izkoriščanje podjetniških priložnosti. V okviru tega imamo različne javne razpise, ki so namenjeni sofinanciranju tehnoloških naložb, tehnoloških centrov in parkov, podjetniških inkubatorjev na univerzah in mladih raziskovalcev, ki se zaposlijo v gospodarstvu. Na voljo so tudi sredstva iz mednarodnih programov, zlasti iz Eureke in 6. okvirnega programa.  

O kakšnih zneskih govorimo? 

Proračun ministrstva za gospodarstvo znaša 29 milijard tolarjev. Za tehnološke programe v ožjem smislu so na voljo 3,7 milijarde tolarjev. Če pa upoštevamo še pomoč podjetjem pri internacionalizaciji poslovanja in nekatere druge ukrepe, je na voljo 10 milijard tolarjev. Poleg tega denarja imamo letos še 880 milijonov za sofinanciranje inovacijskega okolja iz strukturnih skladov in 470 milijonov za spodbujanje tehnoloških centrov in podjetniških inkubatorjev na univerzah iz zadnje predpristopne faze programa Phare. 

Povpraševanje po sredstvih je veliko večje od razpoložljivega denarja. Stopnja uspešnosti prijaviteljev na razpise znaša okoli 30 odstotkov. To pomeni, da ostane še veliko dobrih projektov, ki bi bili primerni za financiranje.  

Pomemben ukrep, če želimo doseči zastavljeni cilj, bi morale biti davčne olajšave. Tu pa ministrstvo za finance nima posebnega posluha. Od skoraj 30 predlogov gospodarskega ministrstva je ministrstvo za finance sprejelo le enega omembe vrednega. Gre za davčne olajšave za zaposlovanje magistrov in doktorjev znanosti v gospodarstvu. Od 4500 doktorjev jih danes dela v gospodarstvu samo 130. To je občutno premalo.   

Koliko državnega denarja konča v malih podjetjih? 

Statistično se na razpis za tehnološke spodbude prijavi po ena tretjina malih, srednje velikih in velikih podjetij. Stopnja uspešnosti je pri vseh enaka.  

Nekaj pa bi povedal še o učinkovitosti državnih vlaganj. Pred nekaj leti je neodvisna ustanova izvedla raziskavo za naše ministrstvo in izkazalo se je, da so tehnološkorazvojni projekti vrnili denar v proračun že prej kot v enem letu. V življenjski dobi izdelka ali storitve pa se je subvencija povrnila enajstkratno.  

Vprašanje je zelo preprosto: zakaj potemtakem država ne vlaga več v te projekte? 

Najbrž je tudi odgovor sorazmerno preprost. Glede na velike pritiske na proračun je gibljivega dela proračuna zelo malo. Večina denarja je že vnaprej razdeljena. 

Že nekaj let napovedujete ustanovitev sklada za vlaganje v nove tehnologije. Kdaj ga lahko zares pričakujemo? 

Sklad za investiranje v nove tehnologije je nov program ministrstva za gospodarstvo. Ni še zaživel, kajti v proračunu sredstva še niso zagotovljena. Program se vleče že nekaj let, ker je vezan na prodajo državnega premoženja v Luki Koper in Talumu. Sklad bo denar namenjal za ugodna posojila in kapitalske naložbe, in to za tehnološki razvoj.    

Podobna zgodba se vleče pri Agenciji za prenos tehnologij. 
Akt o ustanovitvi je sprejet in zdaj tečejo postopki za ustanovitev, vendar bi težko rekel, kdaj natančno bo začela delovati.    

Kako pa so se prijeli tehnološki centri? 

V globalnem svetu je treba z novimi izdelki in storitvami na trg prihajati vse hitreje. Da to narediš, moraš biti zelo dober. Ker pa je znanje vedno bolj interdisciplinarno, podjetja potrebujejo vse širše znanje. Tega pa mala in srednja podjetja ne morejo zagotoviti. Tehnološki centri so namenjeni prav temu, da podjetjem ponudijo infrastrukturo in strokovnjake, ki si jih sama ne bi mogla privoščiti.    

Z inovatorji očitno ne vemo, kaj bi. Nekaj časa jih je podpiralo takratno ministrstvo za znanost in tehnologijo, pozneje Pospeševalni center za malo gospodarstvo, danes pa se zanje ne najde več denarja.  

Odločili smo se, da bomo podpirali samo tiste inovatorje, ki so svoje izume pripravljeni uresničiti in tržiti. To pa pomeni, da bomo podpirali podjetnike ali tiste, ki sodelujejo s podjetji. V tem okviru so inovatorji dobrodošli na vseh naših razpisih. Vsem ostalim pa je na voljo subvencionirano svetovanje v okviru vavčerskega sistema Pospeševalnega centra za malo gospodarstvo.    

Že prej ste omenili kritično pomanjkanje vrhunskih strokovnjakov v gospodarstvu. Kako spodbujate podjetja, da zaposlujejo mlade kadre? 

Skupaj z ministrstvom za šolstvo izvajamo program Mladi raziskovalci. Z njim želimo okrepiti gospodarstvo z najvišje izobraženimi kadri, pri čemer je poudarek na mladih motiviranih kadrih. Mladi raziskovalci, ki jih podpira naše ministrstvo, morajo biti v času študija zaposleni v podjetjih in morajo obdelovati teme, ki so relevantne za podjetje. Poskušamo vzpostaviti dvosmerno komunikacijo: v podjetje pripeljati kadre, na drugi strani pa podjetja pripeljati v laboratorije in na fakultete. Tako naj bi se vzpostavilo trajnejše sodelovanje.

Kvota mladih raziskovalcev je trenutno še majhna - imamo 30 mladih raziskovalcev na leto -, bistveno več pa je tistih, ki jih financira ministrstvo za šolstvo. Zanimanje presenetljivo ni bilo tako veliko, kot smo pričakovali. Lani je dobila štipendije več kot polovica prijavljenih študentov. Ministrstvo jim pokrije stroške študija in del raziskovalnih stroškov. Plača je načelno dogovorjena, vendar se lahko raziskovalec s svojim delodajalcem dogovori za dodatek, če opravi več dela.  

Ali veste, koliko teh raziskovalcev po študiju ustanovi svoja podjetja? 

V Sloveniji imamo problem z ustanavljanjem novih tehnoloških podjetij, ki bi jih ustanovili ljudje z visokošolsko izobrazbo. Tak problem je v vsej Sloveniji, tudi v Ljubljani, kjer bi pričakovali drugače. Število tehnoloških podjetij se v prestolnici praktično ne povečuje že nekaj let. Zato je ministrstvo za gospodarstvo sprožilo program podjetniških inkubatorjev na univerzah. Inkubatorji nudijo pomoč študentom pri ustanavljanju podjetij. Po ustanovitvi pa naj bi podjetja preselili v tehnološke parke. Trenutno delujeta inkubatorja v Ljubljani in Mariboru, prihodnje leto bo verjetno še v Kopru. 

Prepočasen prenos znanja z univerze v gospodarstvo je tako ali tako večna tema vseh razprav o tehnološkem podjetništvu pri nas. 

Statistično gledano je na tem področju Slovenija zelo slaba, po nekih kazalcih smo celo na zadnjem mestu med evropskimi državami. Osebno sem prepričan, da stanje ni tako kritično; ker imamo postavljene visoke cilje, javnost meni, da je tega prenosa premalo. Ministrstvo za gospodarstvo in ministrstvo za šolstvo spodbujata prenos znanja na različne načine, recimo s povečanjem deleža aplikativnih projektov, s tehnološkimi projekti, kjer podpiramo projekte z večjo vsebnostjo znanja in kjer so partnerji profesorji z inštitutov in s fakultet. Poleg tega podpiramo ustanavljanje univerzitetnih inkubatorjev, v katerih lahko profesorji lažje udejanjijo svoje podjetniške ambicije. Tudi pri mednarodnih projektih, kot je Eureka, mora imeti fakulteta za partnerja vsaj eno podjetje.  

Za prenos znanja je pomemben nov zakon o raziskovalni dejavnosti, ki je bil sprejet konec leta 2002. Zakon postavlja znanstveno raziskovanje za enega ključnih dejavnikov slovenske konkurenčnosti. To pomeni, da imamo tudi zakonsko podlago, ki jo bomo poskušali v novem raziskovalnem in razvojnem programu konkretizirati, da bo cilj - postati konkurenčno gospodarstvo - uresničljiv.  

Ali še vedno velja, da je za univerzitetnega profesorja, ki vodi svoje podjetje, to črna točka? 

Ko smo pred leti delali neko anketo, se je izkazalo, da je podjetništvo za večino profesorjev etično in moralno sporno. Ob tem pa ni bilo sporno, če je imel profesor vinograd in je tržil svoje vino. Zato smo se odločili za podpiranje univerzitetnih podjetniških inkubatorjev, da bi pokazali, da podjetništvo ni etično sporno, ampak da je družbeno zaželeno. Slovencem manjkata prav podjetnost in inovativnost. Tu bomo morali še veliko narediti, da bomo podjetnost vgradili v cel šolski sistem, od vrtcev naprej.