V čem se razlikujemo od uspešnih

Avtor: Urša Češnjaj | Objava: 01.06.2011

Singapur, ki je po marsičem primerljiv s Slovenijo, dokazuje, da je za razvoj potrebna kontinuiteta, ne pa stalno poseganje države v gospodarstvo z vedno drugačnimi cilji in interesi.


(Big Stock Photo)

Azijska gospodarska kriza je leta 1998 zajela tudi Singapur. Jeseni tistega leta je izvoz domačih izdelkov upadel kar za 6,5 odstotka v primerjavi z novembrom prejšnjega leta. Toda Singapur se ni uklonil. Danes je to najhitreje rastoče gospodarstvo na svetu, saj napovedujejo, da bo gospodarska rast letos presegla 15 odstotkov.

Po številčnosti prebivalstva in še nekaterih drugih lastnostih je Singapur primerljiv s Slovenijo. Neodvisnost je razglasil šele leta 1965, ko je bil po stopnji razvitosti država tretjega sveta. Skrivnost, kako v nekaj desetletjih preiti iz države tretjega sveta med elito najrazvitejših, je sestavljena iz več komponent. Vse pa imajo isto izhodišče – državno vodstvo je v svoje plane zastavilo nekaj smernic, ki še vedno veljajo in jim neomajno sledijo. Med pomembnejše sodijo:
 
1. Postavitev brezkompromisno urejenega sistema

Pravni red je prisoten na vsakem koraku. Danes v Singapurju na primer plačate kazen, če na javnem WC-ju ne potegnete vode za seboj ali če malicate v parku. To so le nekatere »splošno uveljavljene« norme. Veliko bolj restriktivne pa so tiste na nivojih gospodarskih prestopkov. Rezultat neizprosnega reda je ta, da sodi Singapur med države z najnižjo stopnjo korupcije v svetu. Če povlečemo vzporednico s Slovenijo – kot kaže precej odločno vstopamo v krog tistih držav, v katerih brez korupcije ni mogoče doseči vidnejših rezultatov.
 
2. Poudarek na tradicijah in njihovo poglabljanje tam, kjer dajejo pozitivne rezultate

Ohranjajo predvsem tradicionalna družinska razmerja, tradicionalno skrb mladih za starejše in podpirajo tradicionalno prepričanje, da se s trdim delom pride do trajnejših rezultatov.
 
Ko govorimo o spoštovanju in skrbi za starejše, gremo v Sloveniji ravno v nasprotno smer. Z zakonom je pri nas določeno, da morajo starši vzdrževati otroke, ki študirajo najmanj do dopolnjenega 27. leta starosti. Prepričanje širših množic pa vedno bolj sloni na tem, da je s špekulacijami možno doseči veliko več kakor s trdim delom.

Nadaljevanje branja članka je dostopno samo naročnikom revije Obrtnik podjetnik! Naročite se na revijo.

Naročite se na brezplačni mesečni svetovalec "Od ideje do uspeha"
Vpišite vaš e-naslov: *