V svetu glasbe in lepotic

V show business je vstopil povsem po naključju. Konec osemdesetih let je odprl podjetje Videoton - prvo glasbeno agencijo v Jugoslaviji. Že sedemindvajset let organizira festival narečnih popevk v Mariboru, je soustanovitelji festivala narodnozabavne glasbe z diatonično harmoniko na Vurbergu. Organizira še narodnozabavne festivale na Ptuju, v Števerjanu v Italiji in Škofji Loki. Pred leti je bil tudi organizator Melodij morja in sonca ter jazz festivala v Mariboru. Eden večjih zalogajev pa je bila organizacija Senika godcev, televizijskega spektakla narodnozabavne glasbe pod okriljem švicarske, nemške in avstrijske televizije. Pred dvanajstimi leti je postal lastnik licence za izbor miss Slovenije v okviru tekmovanja za miss sveta.

 

Kako ste vstopili v svet show businessa? 

Bilo je naključje. Z avtoštopom sem se vračal z maturantskega izleta na jadranski obali. Na poti sem spoznal glasbeno skupino, ki me je prosila, naj domov v Maribor odnesem njihovo pogodbo za nastop. Tam me je pa organizator vprašal, če mu lahko pripeljem še kakšno skupino. In tako se je začelo. Po končani gimnaziji sem dobil mednarodno štipendijo za študij v Londonu, in sicer arheologije, ki me je zelo veselila. Toda tam so me prepričali, da Slovenija in takrat še Jugoslavija potrebujeta več ekonomistov kot arheologov. Ko je bilo na vrsti opravljanje študijske prakse, sem pristal v glasbeni agenciji MAM, ki je med drugimi skrbela tudi za Toma Jonesa.  Vam je bilo kdaj žal, da niste postali arheolog? Nikoli. Možnosti, da bi kot arheolog izkopaval na eksotičnih lokacijah, o katerih sem sanjal, so bile majhne. V Londonu so me na srečo dovolj zgodaj postavili na realna tla in dopovedali, da bi najverjetneje končal na kakšni šoli, kjer bi učil zgodovino.  

In potem ste bili eden od prvih glasbenih managerjev pri nas…

V Londonu sem si nabral veliko znanja in takrat sem dojel, da doma ta dejavnost sploh še ni razvita. Najprej sem delal prek glasbenih društev - to je bil takrat edin način za organizacijo in posredovanje glasbenih nastopov. Leta 1973 sem odprl svoje društvo glasbenih delavcev - Harmonija, leta pa 1988 sem ustanovil svojo agencijo Videoton. To je bila prva zasebna glasbena agencija v Jugoslaviji in takrat zasebnim podjetjem ni bilo dovoljeno posredovanje dela. Ker pa je imelo moje društvo ogromno dobrih referenc, nisem imel težav, čeprav sem posredoval tudi nastope glasbenikov po hotelih. Bil sem manager Čudežnih polj, ki je bila verjetno prva skupina v Sloveniji s celovitim propagandnim gradivom, tako kot so ga imele skupine v tujini. Potem so bile še Power Dancers, v zadnjem času sem skrbel tudi za Štajerskih sedem in Rebeko Dremelj. Tudi nekaterim drugim ansamblom pripravljam snemanja, propagandno gradivo, nastope na televiziji in na radiu v tujini.  

 

Pri nas se mnogim zdi tovrstna glasba cenena in nekvalitetna. V tujini je ta žanr bolj priljubljen, pa tudi bolj cenjen, predvsem slovenski izvajalci kot originalni nosilci te glasbe. Ni televizijske oddaje s popevkami ali šlagerji, v katero ne bi uvrstili slovenskih izvajalcev ali vsaj glasbe slovenskih avtorjev. Avseniki in njihov repertoar so klasika. Kot sem že rekel, je slovenska narodnozabavna glasba izredno priljubljena in znana v nemško govorečih deželah. Lahko rečem, da je ta glasba bolj prepoznavna kot lipicanci, in ni se še zgodilo, da bi Slovenijo zamenjali s Slovaško ali obesili napačno zastavo, kar se ob drugih priložnostih rado dogaja.  

Kateri naši ansambli so najuspešnejši na tujem trgu?

Za tujino se odločajo redki, saj je konkurenca še večja kot doma. V Evropi je okoli 7000 narodnozabavnih ansamblov, v Sloveniji jih je med 400 in 500, v Avstriji pa okoli 2000. V tujini občasno pa tudi redno snema in nastopa, delno s slovenskim programom, delno s programom v nemškem jeziku, dvajset slovenskih ansamblov. Med najuspešnejšimi so Gašperji - uradni nasledniki Avsenikov, Alpski kvintet, Slovenski muzikantje in Štajerskih sedem. Včasih je bilo nastopanja čez mejo več, pa tudi trendi v tujini so se spremenili. Zdaj je priljubljen »volkstimungeschlager«, zvrst glasbe, ki je mešanica naše narodnozabavne glasbe in njihovih popevčic, standardnim inštrumentom klasičnega kvinteta pa so se pridružili še bobni in sintetizator in nastala je nekakšna beat polka.  

Pred 12 leti ste prvič pripravili izbor za miss Slovenije. S čim ste prepričali, da ste dobili licenco?

 

Ko se je Slovenija osamosvojila, je več agencij, tudi marketinških, skušalo dobiti licenco iz Londona. Poslati smo morali reference, kaj delamo, s čim se ukvarjamo. Da organiziraš takšno prireditev, moraš imeti izkušnje. Pripravljal sem glasbene programe za finalne izbore miss Slovenije za miss Jugoslavije, ko jih je organiziral še »Kaj«, in izvedel sem veliko humanitarnih akcij. To so bile reference, ki so jih potrdili tudi televizija in časopisi, in najbrž je to zadoščalo, da sem potem lahko dobil licenco. Sprva smo imeli velike težave. Bilo je nekaj nevoščljivosti iz Ljubljane, ker je licenco pridobila agencija iz Maribora, tako da so kar nekaj časa letela polena pod noge. Vendar se je položaj umiril.  

Izbor za miss Slovenije je zagotovo vaš najzahtevnejši projekt, ne le v organizacijskem, temveč tudi finančnem smislu. Je na našem trgu to finančno donosen posel?

To je velik finančni zalogaj. Skupaj s POP TV in Slovenskimi novicami iščemo sponzorje, tudi nekatere stroške si razdelimo, saj sam vsega zagotovo ne bi zmogel. Imam pa to srečo, da sodelujemo s podjetji, ki prevzemajo del stroškov. Stvari se prepletajo in vsak ima kaj od tega. Prva leta smo denar vlagali iz drugih dejavnosti, zdaj pa se stroški že samo pokrivajo. Če pa bi bila naša tekstilna industrija v boljšem stanju, bi bilo čisto drugače.  Show biznis je za zunanjega opazovalca bleščeča in dinamična panoga. Kaj je tista magična stvar, zaradi katere vztrajate v njem? Predvsem pestro delo, kontakti z vedno novimi ljudmi in veliko organizacije. Vsak projekt, ki se ga lotim, je nov izziv. Rad rešujem probleme, ki nastajajo in uživam v dinamiki, ki mi jo omogoča moje delo. Ne predstavljam si pisarniškega dela in ustaljenega urnika. Delam lahko cele dneve, pozno zvečer in ob vikendih.

Prostega časa vam ob tem tempu najbrž ne ostane prav veliko. Bi lahko rekli, da ste deloholik in adrenalinski odvisnež?

Težko bi rekel, da sem deloholik. To je pač moj način življenja. Rad komuniciram z ljudmi. Mogoče pa sem res adrenalinski odvisnež, saj neizmerno uživam v reševanju problematičnih situacij, pa tudi naše delo je takšno, da se vedno lahko kakšna stvar zaplete. Na primer: zdaj je ura tri. Zvečer imamo prireditev, pa so me klicali, da upravnik dvorane o tem nič ne ve. Sodelavcem sem dal napotke, kako in kaj naj storijo in kmalu bo vse urejeno. Kar pa se tiče prostega časa, nimam kakšnih posebnih hobijev, tudi s športom se ne ukvarjam, rad pa kaj postorim na vrtu. Še najbolj pa me sprošča delo.  

Se vam je ob vseh teh zapletih že kdaj zgodilo, da ste si rekli, da imate vsega dovolj?

To se mi je dogajalo, ko sem še delal za druge, odkar pa imam svoje podjetje, se mi to še ni zgodilo, saj lahko izbiram, katerih projektov se bom lotil, izbiram pa lahko tudi partnerje in sodelavce. Pravzaprav imam srečo, da lahko izbiram.

 

Glede glasbe sem se odločil za narodnozabavno zvrst in bolj komercialno glasbo. Rock in glasba, ki je ne poslušam, me ne zanimajo. Kar se tiče partnerjev in sodelavcev pri projektih pa sem na sceni že toliko let, da dobro poznam ljudi, da vem, kdo je za kaj dober in za kaj ne. V podjetju sem zaposlen samo jaz,  za različne projekte pa najemam tiste zunanje sodelavce, za katere vem, da bodo delo kvalitetno opravili.