V posel z možem

Ženske se ob vstopu v podjetništvo srečujejo z ovirami, ki so podobne tistim, na katere naletijo moški. Ker pa ženske dokazano nerade tvegamo in bolj premislimo o poslu, preden se ga lotimo, si marsikatera premisli, še preden začne. Eno od vprašanj potencialnih podjetnic je pogosto povezano z vprašanjem možnega neuspeha. V aprilski številki Podjetnika v članku Začeti v partnerstvu smo predstavili eno od možnih poti razvoja podjetja, ki so se ga lotile podjetnice partnerice. Njihovi odgovori na vprašanje, ali bi si želele delati s svojim možem, so bili zelo različni. Nekatere nikakor ne bi mogle delati s svojim življenjskim partnerjem, druge bi ga z veseljem sprejele v posel, če bi bilo to potrebno ali bi si on to želel, tretje sploh ne izključujejo možnosti, da se bo tako partnerstvo zgodilo v prihodnosti. Tokrat bomo predstavili podjetnice, ki se posla ne bi lotile brez podpore moža, ki je bil njihov partner od začetka poslovanja ali je to poslal nekaj let po ustanovitvi podjetja.

 

Raziskava med slovenskimi podjetnicami je pokazala, da anketiranke brez otrok v svojem podjetju ob začetku poslovanja niso zaposlovale svojega življenjskega sopotnika, medtem ko je več kot osem odstotkov anketirank, ki so imele otroke, ob začetku podjema zaposlovalo tudi moža. Sklepamo, da so to podjetnice, ki so podjem začele v partnerstvu s svojim možem. Angleški izraz za tak par je »copreneur« in ga v slovenščino še nismo prevedli, v našem članku pa jih imenujmo so-podjetnice. Nekateri avtorji so-podjetništvo imenujejo »prepletanje ljubezni in dela«, širša definicija pa pravi, da je so-podjetniški tisti par, kjer sta mož in žena solastnika podjetja, za katerega nosita skupno odgovornost, ga skupaj razvijata in si delita delo v njem. Med razlogi za nastanek takih podjetniških parov v tujini navajajo stekleni strop in manjše možnosti napredovanja v korporativnem svetu, vse večje odpuščanje in zgodnje upokojevanje v devetdesetih letih.

 

 

Petra Žiher, ustanoviteljica zasebne baletne šole Pirueta, je svojo podjetniško pot začela po nekajletnem delu v baletnem ansamblu in v glasbeni šoli. Ko ji je mož odprl oči in ji povedal, da v okviru institucije ne bo mogla udejanjiti vseh svojih idej in želja, jo je s svojim spodbujanjem opogumil, da je lastne programe poučevanja baleta v vrtcih razvila najprej ob redni zaposlitvi, po rojstvu tretjega otroka pa namesto varne službe izbrala negotovo pot. Na tej vztraja že več kakor dvajset let. Mož ji je ves čas pomagal pri administrativnih delih, sčasoma pa se je v podjetju zaposlil tudi on. Otroci so rasli in živeli s podjetjem ter se na tej poti opredeljevali do podjetništva. Tako eden od starejših sinov že uspešno samostojno dela, drugi pa nikakor ne želi postati podjetnik. Ali torej podjetništvo vpliva na otroke? V tej družini lahko vidimo razvoj tako pozitivnega kot negativnega odnosa do lastne podjetniške poti, ki si jo izberejo otroci. Podjetje bo verjetno nekoč dobilo definicijo »družinsko«, saj tretji sin že sodeluje pri njegovem razvoju.