Uradni merilci časa

Smučanje, kajakaške tekme, avtomobilske dirke, tek, reli, kolesarjenje, veslanje … seznam športov, kjer o uvrstitvi odloča čas tekmovalca, je skoraj neskončen. In na vsaki tekmi, kjer je čas bistven, za njegovo merjenje skrbi ekipa ljudi. Nihče jih pravzaprav ne opazi, a brez njih uradnih rezultatov ne bi bilo. Si predstavljate, da se v cilju razprava o tem, kdo je bil najhitrejši, šele začne? Da trenerji, navijači, organizatorji in še kdo primerjajo čase, ki so jih izmerili, in se na podlagi tega odločijo, kdo je zmagovalec? Merjenje je tako že vrsto let zaupano strokovni ekipi sodelavcev, katerih naloga je skrbno in nevtralno beležiti čas, ki ga doseže posamezen tekmovalec ali tekmovalka.

 

Matevž Podrekar je v ta svet vstopil leta 1968, ko je bil edini v tedanji skupni državi, ki je opravljal profesionalne meritve časov. Dela je imel več kot dovolj, potoval je po vsej Jugoslaviji in meril predvsem čase smučarjev, kar najraje počne še danes. »Če je lepo vreme, je smučarija najboljša, ker je tekme najhitreje konec,« pravi. Spominja se časov, ko so meritve opravljali ročno – v cilju so bili trije urarji, vsak s svojo štoparico, in ko je tekmovalec pripeljal v cilj, so primerjali izmerjene čase, vodja merilcev pa je odločil, kateri čas velja. Rezultate so zapisovali s pisalnim strojem in jih razmnoževali s ciklostilom. Pozneje so prišle elektronske ure, pa foto celice, digitalni prikazovalniki, semaforji, tiskalniki, prenosni računalniki in dlančniki – tehnologija je napredovala, tako kot na vseh področjih. A glavno je še vedno zaupanje v ekipo.