Tudi vodja je del ekipe

Se sprašujete, zakaj v podjetniški reviji predstavljamo trenerja. Ali imajo športni trenerji in podjetniki sploh kaj skupnega? Imajo – in veliko več, kot si lahko mislite. Tako kot trenerji, se tudi podjetniki vsak dan znova ukvarjajo z vodenjem skupine (tima), ki je ključnega pomena za uspeh in prodor njihovega podjetja: kako izbrati člane tima, kako obvladovati krizne razmere, kakšen slog vodenja ubrati - demokratični ali avtokratski? In kako vzpostaviti ravno prav avtoritete, saj se danes ljudje z znanjem ne pustijo več voditi zgolj na ukaz. Zato smo pred »podjetniški mikrofon« povabili trenutno »najaktualnejšega« slovenskega trenerja– Bojana Prašnikarja.

Nadaljevanje članka je vidno samo naročnikom.

Bojan Prašnikar je svojo trenersko kariero začel pri Šmartnem, nadaljeval pri Elkroju, Muri, Publikumu, Olimpiji in Rudarju. Največje uspehe je dosegel z ekipo Maribora, s katero mu je uspela skoraj neverjetna uvrstitev v elitno Ligo prvakov.     

Opazila sem, da vedno sedete tako, da lahko opazujete dogajanje. Izbrali ste si položaj, s katerega lahko opazujete celotno dogajanje v hotelski avli.  

 

Lahko bi rekel, da je to poklicna deformacija. Mi temu rečemo pregled igre. Moje zaznavanje vpliva na odločitve, reakcije in temu se tudi v vsakdanjem življenju težko izognem. Dejansko moraš vseskozi imeti pred sabo celotno dogajanje, saj se v vsakem trenutku kaj zgodi. 

Kdo je dober vodja?

 

To je človek, ki mora biti v vseh pogledih v ospredju in voditi skupino, naj bo to doma v družini, v manjši ali večji skupini. Njegova glavna naloga je, da vodi delo in ljudi tako, da sledijo skupnemu cilju, zaradi katerega tim obstaja. Vodja določa kratkoročne in dolgoročne cilje, določi naloge in jih razdeli, spremlja napredovanje, rešuje probleme in zagotavlja razmere za nemoteno delo.  

Obstajajo določene lastnosti, ki jih mora imeti posameznik, da ga tim sprejme za vodjo?

To je težko opredeliti, saj ni recepta, kakšne lastnosti bi moral imeti človek, da bi bil dober vodja. Nekatere lastnosti, ki veljajo za zaželene, lahko v določenih razmerah učinkujejo ravno nasprotno. Vsekakor pa mora biti dober vodja komunikativen, znati mora oceniti človeka, položaj, imeti mora sposobnost predvidevanja in obvladovanja kriznih razmer. Biti mora vez v timu in imeti mora neko moč, lahko bi rekli tudi avtoriteto ali karizmo, da ga skupina prizna za vodjo, saj potem laže uveljavi svoje ideje in zamisli.  

Torej je za uspešno vodenje potrebna avtoriteta?

Ne razumite me narobe. Vodja sicer mora imeti avtoriteto, toda pomembno je, kakšno. Avtoriteto in moč, ki nekako samodejno pripadata vodji, je treba pravilno uporabljati, saj imata lahko sicer škodljiv učinek. Vse je namreč odvisno od razmer in ljudi.  

V skupini, ki jo vodi, so zelo pomembni odnosi med podrejenimi in nadrejenimi. Nujno mora obstajati določena hierarhija, da se kljub vsemu ve, kdo je tisti, ki začne in konča določeno zadevo. Seveda je pri delu nujno upoštevati tako eno kot drugo stran, na koncu pa odločitve vedno padejo na ramena tistega, ki je za to odgovoren – na vodjo.  

Kako bi ocenili svoj slog vodenja? Ste demokratični ali avtoritarni tip vodje?  

Moram reči, da sem dokaj strog. Moje načelo dela je takšno, da najprej povem pravila igre, za katera želim, da jih vsi dosledno izpolnjujemo. To so normalne zadeve, ki omogočajo funkcioniranje sistema. Sicer pa je vse odvisno, kot sem že omenil, od razmer.

Upoštevam tudi predloge igralcev, saj so njihove izkušnje včasih zelo pomembne, zato jim marsikdaj prisluhnem in njihove predloge analiziram. Vse, kar je pozitivno in inovativno, je v določenih trenutkih izjemno dobrodošlo.  

Velja to tudi na tekmah?

V tistih trenutkih odločam sam, v sodelovanju s strokovnim štabom, ki mi pomaga pri iskanju najboljše rešitve. Časa za posvete z igralci ni. Pri sprejemanju ključnih odločitev na tekmi ni demokracije. 

 

Se da dobrega vodenja naučiti?

Mislim, da je to v veliki meri prirojeno. To mora biti v človeku. Veliko je neznanih in nepredvidenih situacij in pravilnega ravnanja se je težko naučiti vnaprej. Torej mora imeti človek kar nekaj intuicije, da v danem trenutku najde najboljšo rešitev. Tega pa se je zelo težko naučiti.  

Kako si postavljate cilje?

V mednarodnem športu je, predvsem zaradi pritiska javnosti, prisotno nerealno ocenjevanje zmožnosti in sposobnosti. Dokler gre za šport na nacionalni ravni, so cilji nekoliko stvarneje postavljeni. Ko pa pridemo iz Slovenije, smo v položaju, da imamo cilj, ki je bolj povezan z željo kot s stvarnostjo. Slovenci smo precej prepotentni in zelo radi se primerjamo z drugimi. Ljudje želijo le izjemne rezultate. Evforija nas ponese in bežimo iz logičnega sveta.  

 

Vedno je normalno, da si postaviš cilj nekoliko nad svojimi sposobnostmi, cilj, ki ni z lahkoto dosegljiv, temveč se je treba za njega krepko bojevati. Stroka, vodilni ljudje in igralci imajo cilj biti najboljši in vsi stremimo k temu. Realno pa so ti cilji nemogoči in morda je ravno to tisto, kar žene ljudi, da nekaj dosežejo.  

 

Trener brez ekipe ni nič, ekipa brez dobrega vodenja pa tudi ne more uspeti. Tudi vodja je del ekipe in to zelo pomemben del. Bistveno je, da ima tim skupne cilje in da ga sestavljajo ljudje, ki se med seboj dopolnjujejo.  

Izbirate ekipo na podlagi rezultatov ali na podlagi osebnostnih lastnosti?

Pomembno je eno in drugo. Osnova za izbor so rezultati in sposobnosti, na podlagi katerih potem sestavljam mozaik tima, ki je sestavljen iz toliko in toliko sličic. Zelo pomembne so osebnostne lastnosti posameznika. Biti mora povezovalna in sodelujoča osebnost, ki se lahko vklopi v skupino. Vedno pa se najdejo tisti, ki tako ali drugače ne izpolnjujejo teh pričakovanj. Zanimivo je, da tudi to po svoje celo prispeva k homogenizaciji in večji pozitivni usmerjenosti tima. Takšni posamezniki pa veliko prispevajo tudi k odkrivanju šibkih točk tima. Če bi se čisto vsi z vsem strinjali, je vprašanje, ali bi prišle na dan tudi določene slabosti, ki bi pozneje vplivale na učinek in uspeh.  

 

Kako uskladite interese posameznikov v timu?

Vedno jih igra le enajst in jasno je, da prihaja do problemov. Vsi se želijo pokazati in izkazati. Tekmovalnost med njimi je velika, zato je pomembno, da se igralci med sabo dobro poznajo in zelo dobro vedo, kdo je kdo in kakšen je njegov položaj. Pomembno je spoštovanje te tihe notranje hierarhije. Sam kot trener moram zelo spoštovati te odnose in na njih graditi timsko delo. Sposobnosti članov ekipe so različne. Dobre lastnosti je treba čim bolj izkoristiti, članom s slabimi lastnostmi pa pomagati, da jih premagajo. Tu pa je potrebno poznati človeka in ga v ekipo vključiti tako, da drugi temu ne nasprotujejo, da se ne obrnejo proti njemu, temveč da vidijo, da je to dobro tudi zanje. Vsak posameznik v timu mora obdržati svoj jaz, vendar na način, ki je čim bolj usmerjen v uspeh ekipe. 

Kljub vsemu pa v timih prihaja do sporov. Kako se lotite njihovega reševanja?

Tukaj je dvajset, petindvajset ambicioznih posameznikov. Normalno je, da tudi zaradi fizičnih naporov prihaja med njimi do sporov. Čas sicer marsikaj zaceli, še vedno pa ostajajo zadeve, ki jih je treba razrešiti. Ne smeš pustiti, da se vlečejo za tabo, saj jih boš prej moral ali slej rešiti. Ne moreš reševati stvari za nazaj, ker ti zmanjka časa za tekoče zadeve. Tu je izjemno pomembna komunikacija. Pri nogometni reprezentanci pa je poleg vsega prisoten močan pritisk medijev, ki lahko v takih kritičnih trenutkih »pljunejo na karbid« in iz dneva v dan ustvarjajo več težav pri reševanju sporov. Ko umiriš spore znotraj ekipe, jih je treba umiriti še navzven, v medijih. Šele tako lahko znova vzpostaviš razmere za kakovostno delo.  

Kriza najverjetneje nastopi tudi ob neuspehu?

Na tekmi lahko zmaga le ena ekipa. Narediš vse, kar je mogoče, da imaš tudi ob porazu dobro podlago za nadaljnje delo in da imaš ekipo, ki bo lahko uspešno delala na prej, saj gre za nepretrgano delo. Res pa je, da nastopijo težave v strukturiranosti ekipe, če ni potrditve v rezultatih. Dokler pa so uspehi, se notranji hierarhiji in načinu vodenja prilagajajo tudi tisti, ki ji v osnovi nasprotujejo. Tu so pomembni predvidevanje in prave reakcije. Z mislimi moraš biti vedno korak naprej. Predvidevaš, kaj se bo zgodilo in se na to pripraviš. Pravzaprav gre za prehitevanje dogodkov, in nekaterim ni jasno, zakaj tako. Izkušnje mi povedo, da je velikokrat pomembno predvidevati, kaj se bo zgodilo, ne pa čakati.  

 

Najboljši način za motiviranje tima?

Pri profesionalnem nogometu je največja motivacija nivo življenja, ki si ga športniki lahko zagotovijo z dobrimi rezultati, saj ti prinašajo uspeh in denar.  

Za uspeh ni dovolj le dober tim, potrebno je tudi poznavanje nasprotnika …

Poznavanje konkurence je ključnega pomena. Tekma je zelo kratka in pomembno je, kakšne so reakcije. Izjemnega pomena je opozarjati na to, kaj se bo zgodilo oziroma kaj se lahko zgodi. Če dobro poznaš nasprotnika, posamezne lastnosti in razpoloženje igralcev in vse ekipe, razmišljanje in reakcije trenerja, je veliko lažje reagirati.  

 

Kaj bi vi kot nogometni trener svetovali vsem, ki imajo tako ali drugače z vodenjem?

Ko imaš pred sabo cilj, moraš najprej priti do ideje, kako ta cilj doseči. Zelo pomembno je vztrajanje pri doseganju cilja. Vmes je gotovo veliko težav, in če se pri vsaki preveč ustavljaš in zgubljaš energijo ali pa se ustavljaš pri nepomembnih težavah, cilja ne boš dosegel. Treba je ločiti med pomembnimi in nepomembnimi problemi in se odločiti, s katerimi se boš ukvarjal. Ukvarjaj se s tistimi, kjer imaš možnost, da lahko nanje vplivaš. Če igralec ni hiter, tega ne moreš spremeniti, lahko pa vplivaš, da bo začel hitreje misliti. Njegovo slabost lahko prikriješ in mu pomagaš, da razvije tisto, kar ima v sebi.