Tržna niša - priložnost za male

Pred kratkim sem bil na službeni poti v Londonu. Na predvečer odhoda me je poklical znanec. »Slišal sem, da se odpravljaš v London, zato imam veliko prošnjo,« je dejal. Ta prošnja je bila, naj za njegovega sina kupim nekaj, čemur bi fonetično lahko rekli »osemdesetgigabajtni ajpod«. Seveda sem moral uporabiti stol, mizo, kos papirja in pisalo. Zaradi lastne samopodobe iskreno upam, da je med bralci kdo, ki razume, da sem za ta »čudni stvor« takrat prvič slišal. Presenečen sem bil tudi, ker sem mislil, da so za vselej minili časi, ko je bilo po to in ono treba hoditi v Trst ali Celovec, saj je bilo tam bodisi ceneje bodisi tega pri nas sploh ni bilo mogoče kupiti. Tudi znanec, ki je mojih let, je vedel le, da je to »nekaj za računalnik«. Ker sem želel vedeti še kaj več, mi je stvar podrobneje razložil kar njegov sin. Iz sinovega strastnega pripovedovanja sem hitro doumel, da gre za nekaj čudovitega. Na trg je prišel šele ne vem katerega septembra, pri nas ga še ni, v Avstriji jih je že zmanjkalo, prostora v njem je veliko več kot v prejšnjem modelu, vanj lahko spraviš vsaj dvajset tisoč pesmi, programiraš lahko marsikaj in tako naprej. Dobro, očitno je to nekaj čudovitega. Kaj pa s tem lahko počneš? »Marsikaj, to je enostavno čudovito, to je zakon. Delal sem ves avgust, tako da imam privarčevan denar, lahko ga takoj prinesem.«  

 

To je bilo moje prvo srečanje s »prenosniki« glasbe in drugih datotek. S temi napravicami poslušate glasbo, gledate filme, videospote in tako naprej. Osemdeset gigabajtov prostora ponuja, da nanj po podatkih proizvajalca lahko shranite petindvajset tisoč pesmi ali sto ur videoposnetkov. Napravo so uradno poimenovali iPod in jo proizvaja Apple. Prejšnja različica je imela samo trideset gigabajtov prostora, zato bojda ni bila preveč koristna. Hiter izračun seveda pokaže, da je v majhno napravico mogoče naložiti najmanj tisoč ur glasbe ali petdeset celovečernih filmov, lahko pa tudi oboje pomešamo. Včasih sem bil zelo ponosen na svojo zasebno diskoteko, ki ima kakih štiristo velikih gramofonskih plošč. Da bi jih vse načrtno poslušal, bi ob vsakdanjih obveznostih potreboval nekaj mesecev, verjetno celo več let. Če bi jih vse posnel v novi 80-gigabajtni iPod, bi mi v njem še vedno ostalo dovolj prostora za kakih dvajset celovečernih filmov. Ali potrebujem iPod?