Tony Tan Caktiong – azijski kralj hamburgerjev

Leta 1975 je Tony Tan Caktiong v Manili, glavnem mestu Filipinov, odprl svojo prvo prodajalno sladoleda. 29 let za tem ga je velika revizijska in svetovalna družba Ernst & Young izbrala med 31 nominiranci za svetovnega podjetnika leta 2004. Nagrado so mu izročili maja v Monte Carlu.  

Tony Tan Caktiong je za Evropo skoraj povsem neznan podjetnik. Povsem drugače pa je v Aziji. Tam se zlahka postavi ob bok veliko bolj razvpitemu McDonald'su in drugim ameriškim franšiznim verigam s hitro hrano. Tonyjevo podjetje Jollibee Foods Corporation zaposluje skupaj s hčerinskimi družbami 26 tisoč ljudi in ima 1000 lokalov v sedmih državah, tudi v Ameriki. Na Filipinih, državi z 82 milijoni prebivalcev, ima 65-odstotni tržni delež v dejavnosti. Družba je leta 2003 ustvarila za 470 milijonov evrov prihodkov.  

Jollibee Foods Corporation v povprečju odpre od 80 do 100 novih lokalov vsako leto. Nekaj je lastnih iz verige Jollibee, veliko pa je lokalov drugih verig, ki jih je družba kupila v minulih desetih letih. Leta 1994 je tako kupila verigo Greenwich Pizza, ki prodaja pizze in testenine, leto pozneje verigo DeliFrance, ki prodaja sendviče, in leta 2000 verigo Chowking, ki prodaja azijske jedi. V lasti ima tudi manjšo verigo japonskih restavracij. Za Tonyja Tana Caktionga pomeni največji izziv za naslednja leta širitev podjetij v tujini, zlasti na Kitajskem. Tam je za 22,5 milijona dolarjev že kupil največjo domačo verigo lokalov s hitro hrano Yonghe King, ki ima v lasti 80 lokalov.

Kakovost je odgovornost direktorja 

»Tonyjev uspeh je posledica njegove sposobnosti inoviranja, gledanja v prihodnost in graditve izjemne znamke,« je podjetnikove odlike opisal Gregory K. Eriksen, direktor izbora svetovnega podjetnika leta pri podjetju Ernst & Young. Ne moremo pa spregledati njegovih drugih odlik. Tony Tan Caktiong vseskozi sledi filozofiji, ki jo zagovarja tudi njegov konkurent McDonald's: Misli globalno, deluj lokalno. Jollibee Foods Corporation v svojih restavracijah gostom ne vsiljuje univerzalnega oziroma standardnega okusa. Okus izdelkov vedno prilagodi krajevnemu trgu. Svojo strategijo so zapisali v poslanstvo podjetja: »Prinašamo odličen okus in veselje za vsakogar«. Poleg tega ima podjetnik strogo politiko kakovosti. Podjetnik zase pravi, da je najzahtevnejši nadzornik kakovosti v podjetju. Vsak nov izdelek poskusi sam, preden ga dovoli prodajati. Je gurman in neizmerno uživa v hrani. Seveda ga zanima finančni rezultat poslovanja, a dušo si najbolje zapolni, ko se v svoji restavraciji dobro naje.    

Trdo delaj in spoštuje kupce 

Tony Tan je vsekakor izjemen podjetnik, ni pa čudodelnik. Oče ga je učil, da je treba v življenju trdo delati, in temu vseskozi sledi. Za razliko od mnogih bogatašev mu je škoda izgubljati čas na zelenicah z igranjem golfa. Prosti čas raje skrči na uro tenisa in prebiranje poslovnih knjig. Pri njem ni nič spektakularnega, svetovni podjetnik leta nima velikih podjetniških skrivnosti in neobičajnih receptov. Vse, na kar se zanaša, pozna vsak, tudi najmanjši podjetnik. Razlika je le v tem, da on vsem znana pravila tudi v resnici upošteva.  

Prvo podjetniško pravilo mu je odkril oče, ki je bil glavni kuhar v kitajski restavraciji. Nenehno mu je vcepljal v glavo, da je stranka vedno na prvem mestu, celo pred podjetjem. Po mnenju Tonya Tana Caktionga velja to pravilo za vsak posel. Podjetnik ne more zgrešiti, če si prizadeva, da so stranke zadovoljne z izdelkom, storitvijo in ceno. Uspešen podjetnik pa stori še korak naprej - s to filozofijo mora okužiti vse zaposlene v podjetju.  

S Tonyjem Tanom bi se zlahka identificiral marsikateri naš podjetnik. Začel je skromno, lahko bi rekli kot obrtnik, in tudi pozneje ni pretirano iskal vzorov med tujimi bogataši. Podjetja, kot je Jollibee, so na Zahodu magnet za vlagatelje, predvsem za tvegane kapitaliste, Filipinec pa je rast podjetja raje finansiral s ponovnim vlaganjem dobička kot z zunanjimi vlagatelji. Po 34 letih hitre rasti je v podjetju še vedno obdržal 65–odstotni delež. Howard Stevenson, profesor podjetništva na Harvardski poslovni šoli, trdi, da Tonyjeva zgodba o uspehu stoji na trdnih temeljih in ne na meteorskem vzponu podjetja, ki na koncu poje podjetnika.  

Tudi preostalih 35 odstotkov delnic ni prodal samo zunanjim vlagateljem. Del jih je namenil ključnim sodelavcem.

Čeprav je bilo podjetje v družinski lasti, je Tony skupaj s štirimi brati že zelo zgodaj začel zaposlovati zunanje vodje oddelkov in direktorje. »Rekli smo si, da znamo voditi restavracijo, če pa ne znamo voditi marketinga in financ, zaposlimo za te naloge zunanje strokovnjake,« pojasnjuje sam. Spoznanje o lastnih omejitvah je nedvomno botrovalo poznejšemu uspehu podjetja.   

Posluh za ljudi in družbo 

Tony Tan Caktiong ne verjame v uspeh čez noč. Pravi, da je njegovo podjetje šlo skozi dolgotrajen proces, trdo delo in bilo vseskozi usmerjeno k uresničevanju vizije. Zaposleni so sledili skupnim vrednotam, med katerim podjetnik posebej omenja neoporečnost, ponižnost, poštenost in zmernost. Ne smemo pozabiti, da je katoliška cerkev na Filipinih zelo močna in da so to v bistvu krščanske vrednote. Pa tudi filipinsko nacionalno geslo se glasi: Za božjo ljubezen, ljudi, naravo in državo. 

Ko so ga v intervjuju po prejemu priznanja vprašali, kaj je njegovo največje premoženje, je odvrnil: »Vsak poslovnež ima svoje kreposti in ljudje zame pravijo, da veliko poslušam. Drugi tega morda nimajo za krepost, sam pa sem spoznal, da sem se naučil mnogih stvari samo s poslušanjem. S poslušanjem sem vzpostavil dobre odnose z ljudmi in se jih naučil ceniti.« 

Njegovega zavzemanja za skromnost ne smemo enačiti z neambicioznostjo. Na vprašanje, kateri najpomembnejši nasvet bi dal podjetnikom, ki želijo razvijati svoja podjetja, je dejal: »Vedno sanjajte na veliko in storite vse, da bi sanje uresničili.« Torej, ni greh, če ste ambiciozni, temveč če ob svojem uspehu pozabite na soljudi in na to, od kod ste prišli. 

Tony skoraj ob vsaki priložnosti poudarja svoj posluh za ljudi in družbo. V to se lahko prepričate tudi, če pogledate na spletno stran podjetja (www.jollibee.com.ph), kjer je velik del namenjen dokazovanju družbene odgovornosti. Jollibee Foods Corporation podpira programe za širitev filozofije miru med otroci, zbira denar za gradnjo domov za revne, financira domove za revne otroke, zaposluje naglušne in gluhoneme osebe in tako naprej.    

Moja največja napaka 

Tony Tan Caktiong ne skriva svojih poslovnih napak. Brez zadržkov spregovori o, po njegovem mnenju, največji. Pravi, da so pred leti zbrali močne vire za načrtovano rast podjetja. Zaposlili so ljudi in zgradili infrastukturo, ki naj bi podprla rast. Pozneje so strategijo uresničili samo delno. Načrtovane rasti niso dosegli, zato so morali narediti korak nazaj in podreti, kar so pred tem zgradili. Bilo je boleče in drago. »To je sestavni del življenja podjetnika. Sprejemaš velika tveganja in včasih se zmotiš,« opisuje svojo največjo napako filipinski podjetnik. Tony Tan zdaj zmanjšuje tveganja tako, da se na vsak velik korak temeljito pripravijo in opravijo tržne in druge raziskave. Praktičen nasvet tudi za slovenske podjetnike.