To je moj patent!

Kdor se odloči, da bo zaščitil svoj izum, model/vzorec ali blagovno/storitveno znamko, ima za svojo odločitev zagotovo razlog. Zaščita skupaj z drugimi marketinškimi instrumenti pripo-more k utrditvi tržnega položaja in ustvarjanju konkurenčne prednosti v določenem - običajno ne najnižjem - cenovnem razredu.
Iz zaščite namreč izhajajo določene pravice, pri čemer je treba najprej razčistiti, komu te pravice pripadajo. Ob prijavi patenta ali modela navedemo prijavitelja in avtorja. To sta lahko različni osebi. Avtor (kreator, izumitelj, tvorec nečesa) je običajno fizična oseba in ni nujno tudi prijavitelj. Avtor je v prijavi naveden (razen če to na podlagi lastnoročno podpisane izjave izrecno odkloni) in njegovega avtorstva načelno ni možno zanikati ali ignorirati. Vendar so z avtorstvom na področju industrijske lastnine v večini primerov povezane le moralne pravice. Imetnik materialnih pravic, izhajajočih iz patenta, modela ali vzorca, je prijavitelj, ki torej ni nujno hkrati tudi avtor.

Kaj pomeni pravna zaščita?

Zakonodaja omogoča nosilcu patenta, modela ali vzorca (prijavitelju!) izključno pravico do izkoriščanja izuma ali modela oziroma oblike telesa v proizvodnji. Poenostavljeno to pomeni, da le tisti, ki mu pripada patent ali model, sme zaščiteni izdelek tudi proizvajati. Nadalje ima izključno pravi-co, da daje v promet izdelke, proizvedene po izumu, modelu ali vzorcu, torej pravico do trženja, prodaje in drugih aktivnosti v zvezi s tem. Še nadalje ima nosilec pravico razpolagati s paten-tom, modelom ali vzorcem, kar pomeni, da ga lahko proti plačilu ali drugače odstopi komu drugemu, lahko pa svojo pravico tudi prenese (»prepiše«) na koga drugega. Najpomembnejše pa je, da ima nosilec pravice možnost preprečiti izkoriščanje izuma, modela ali vzorca v proizvodnji in pravnem prometu vsakomur, ki za to nima njegovega privoljenja. Ta možnost še dodatno potrjuje ekskluziv-nost pravic, pridobljenih z zaščito.

Nosilec znamke ima izključno pravico uporabljati znamko v gospodarskem prometu in z njo označevati proizvode oziroma stor-itve, kar vključuje tudi uporabo znamke na embalaži, v katalogih, prospektih, navodilih, oglasih, računih in korespondenci.

»Dovoljene« kršitve

V nasprotju z nekoliko restriktivnejšim ameriškim oziroma anglosaškim načelom, kjer s patentom zaščitenega izdelka ni dovoljeno izdelati niti v čisto nekomercialne namene (na primer za lastno uporabo), naša zakonodaja predvideva primere, ki ne štejejo za izkoriščanje zavarovanega izuma. Za izkoriščanje zavarovanega izuma se ne šteje na primer zasebna in negospodarska uporaba izuma, raziskave in poskusi, neposredna posamična priprava zdravila v lekarni, uporaba na ladjah druge države ali uporaba na letalih ali vozilih druge države, ki so naključno ali začasno na ozemlju naše države.

Navedene izjeme - če smo realni - pravzaprav v ničemer ne ogrožajo obsega pravic in v praksi prijavitelj zaradi njih ne more biti oškodovan ali drugače prikrajšan. Če bi prišlo do primera, da bi bil izum uporaben le v eni (na primer zelo specia-lizirani) tovarni na svetu, ki bi ga brez privoljenja prijavitel-ja realizirala zgolj za lastne potrebe, potem je bilo tak izum nesmiselno patentirati. V takem primeru bi bilo za izumitelja pametneje, če bi nepatentiran izum ponudil edinemu potencialnemu uporabniku, da bi ga ta - če bi bil zanj zainteresiran - odkupil.

Postavlja se nadaljnje hipotetično vprašanje: kaj bi bilo, če bi na primer tisoč Slovencev vsak za svoje gospodinjstvo realiziralo - predpostavimo - zelo praktičen izum, vendar ga nihče ne bi dejansko proizvajal ali prodajal (na primer izdeloval proti plačilu za sosede). Tudi taka hipoteza nima realne osnove, ker je vsaka posamična izdelava povezana z mnogo višjimi stroški, poleg tega pa bi bila od teh tisoč prototipov zagotovo večina neuporabnih.

Imetnik izključne pravice do izkoriščanja izuma ali modela oziroma vzorca ali uporabe znamke na območju veljavnosti pravic (v državah, kjer velja zaščita) se mora kljub vsemu zavedati, da je bdenje nad dogajanjem na trgu v splošnem prepuščeno njemu samemu. Morebitnih kršiteljev po uradni dolžnosti kar povprek nihče ne bo preganjal. V praksi je, zlasti na manjših trgih, možno kršitev zelo hitro zaznati, ker je s tem običajno prizadet interes cele verige subjektov - od dobaviteljev do prodajne mreže.

Zakon predvideva, da lahko tožbo zaradi kršitve pravic vloži prijavitelj, nosilec pravice (če je bila le-ta na primer prenese-na na drugega), upravičenec do uporabe označbe porekla blaga in - kar je večkrat zelo pomembno - tudi imetnik izključne (eksklu-zivne) licence. Kadar gre za zlorabo podobe ali imena zgodovins-kih in drugih osebnosti lahko tožbo vloži tudi ustrezni pristojni državni organ.

Ostanite mirni in preglejte podatke

Kadar je sum, da gre za kršitev pravic, utemeljen, je odločilno trezno in preudarno reagiranje oziroma nadaljnji ukre-pi. Čustvene reakcije s takojšnjimi grožnjami in pavšalnimi kritikami, češ da je zaščita tako ali tako neučinkovita, ne bodo imele nikakršnega učinka.

Ker spore v zvezi s kršitvami rešuje sodišče, je treba že na samem začetku resno računati z dokazovanjem, zato je pametno vzporedno z ugotavljanjem dejanskega stanja in okoliščin - če je le možno - že kar pripravljati dokazno gradivo (prospekte, račune in drugo dosegljivo dokumentacijo, izjave prič in podobno). Pri ugotavljanju dejanskega stanja je najboljše izhajati kar iz za-konske definicije, da kršitev pomeni »vsako neupravičeno uporabo zavarovanega izuma, oblike telesa, slike ali risbe v proizvodnji ali gospodarskem prometu ali neupravičeno razpolaganje s paten-tom, modelom oziroma vzorcem ali znamko« (kot tudi na primer z označbo porekla blaga), pri čemer se za kršitev modela, vzorca in znamke (ali na primer označbe porekla blaga) šteje tudi njihovo posnemanje.

Ker vsi pač ne znamo vsega, bi v večini primerov odsvetoval, da bi posameznik po svoje presojal, ali so njegove pravice kršene ali ne, temveč naj to raje prepusti patentnemu zastopniku. Posa-meznik bo storil veliko, če bo po eni strani zbral natančne podatke in celotno dokumentacijo o zadevi ter po drugi strani natančne podatke in, če je le mogoče, čvrste dokaze o spornem izdelku ali drugem predmetu, s katerim nekdo domnevno krši njegove pravice.

Na osnovi ustrezne analize oziroma primerjave med dejansko vsebino pravic oziroma območjem zaščite in navedbami oziroma informacijami v zvezi s kršiteljevim izdelkom bo patentni zastop-nik lahko ocenil možnosti in svetoval imetniku pravic, kako naprej.

Začnite z opozorilom

Če kršitev dejansko obstaja, se v praksi pred vložitvijo tožbe kršitelja običajno opozori. Opozarjanje seveda ni nujno, vendar je v primeru nehotene kršitve večkrat izkaže kot smiselno, saj lahko pride do vzpostavitve korektnih odnosov brez posredo-vanja sodišča in torej brez dodatnih stroškov, skrbi in časa. Opozorilo največkrat pomeni tudi dobro osnovo za izbiro nadaljnje strategije v zvezi z morebitno tožbo, ker je iz reakcije na opozorilo običajno razvidno, s kakšne vrste kršiteljem imamo opraviti. Če namreč kdo kljub opozorilu še naprej izdeluje ali prodaja izdelek, s katerim krši tuj patent, sta za tako ravnanje možni dve razlagi, in sicer,
- da obvladuje razmere oziroma je prepričan, da domneva o kršitvi nima osnove, ali
- da gre dejansko za »zapriseženega« nelojalnega oziroma nepoštenega konkurenta, ki se požvižga na zakon in interese drugih.

Prvo možnost lahko izločimo s ponovnim preverjanjem vseh okoliščin, ki lahko vplivajo na pravno veljavnost obstoječe zaščite, še preden se dokončno odločimo za tožbo.

Kadar imamo opravka z »akutnim« kršiteljem, bo opozorilo o kršitvi kljub temu, da z njim kratkoročno nismo nič dosegli, v bodočo tožbo vneslo pomemben element. Tožena stranka se namreč nikakor ne bo mogla izgovarjati, da za kršene pravice ni vedela (čeprav nepoznavanje prava ne opravičuje) ali da kršitev ni bila namerna, temveč bo jasno, da je bila kršitev zavestna, tako rekoč »naklepna«. Ta okoliščina bo za sodišče zagotovo zelo pomembna in bo nedvomno močno vplivala na sankcioniranje oziroma na višino kazni.

Na sodišču

Zakon predvideva, da tožba zaradi kršitve pravic, s katerimi so zavarovani izumi in znaki razlikovanja, poteka po hitrem postopku. Če na primer pride do spora zaradi kršitve, še preden je končan postopek pri Uradu za varstvo industrijske lastnine, tudi Urad na prijaviteljevo zahtevo vzame prijavo v postopek mimo vrstnega reda, vendar morajo od dneva vložitve prijave preteči vsaj trije meseci. Kadar gre za kršitev patenta, mora biti Uradu obvezno predloženo poročilo o izpolnjevanju pogojev za priznanje patenta. Urad nato po hitrem postopku izda ustrezno ugotovitveno odločbo, s katero se definitivno potrdi (ali tudi razveljavi) patent in določi območje zaščite.

Tožbo zaradi kršitve pravic je možno vložiti v treh letih od dneva, ko je tožnik izvedel za kršitev in storilca, ni pa je možno več vložiti po preteku petih let od dneva kršitve. Po novem Zakonu o sodiščih, ki bo začel veljati prihodnje leto, bodo za reševanje sporov o pravicah intelektualne lastnine pristojna okrožna sodišča, dotlej pa je v skladu z Zakonom o industrijski lastnini pristojno Temeljno sodišče v Ljubljani.

Če sodišče presodi, da je sum v zvezi s kršitvijo pravic utemeljen, se praviloma odzove z izdajo sklepa o začasni prepove-di nadaljnje proizvodnje oziroma prodaje spornih izdelkov, s čimer je v pretežni meri zavarovan primarni interes imetnika pravic, zlasti pa je preprečeno nadaljnje oškodovanje.

Na osnovi Zakona o industrijski lastnini je kršitelj pravic odgovoren za škodo po splošnih načelih o povrnitvi škode. V času nastajanja tega članka je še vedno v veljavi stari jugoslovanski Kazenski zakon, ki opredeljuje kršitve »izumiteljske pravice« (zlasti patenta, smiselno pa tudi modela ali vzorca) kot tudi »neupravičeno uporabo tujega imena firme ali znamke ali označbe za blago...« kot kaznivo dejanje s temu primernimi sankcijami v obliki zapornih kazni (za neupravičeno uporabo tujega prijavlje-nega ali zavarovanega izuma z zaporom od treh mesecev do petih let, za zlorabo znamke pa z zaporom do treh let).