Tikanje ali vikanje – to je zdaj vprašanje!

Način medsebojne komunikacije, ki vključuje tudi tikanje ali vikanje, je tesno povezan z organizacijsko kulturo podjetja. V podjetjih z modernejšo organizacijsko kulturo, v katerih prevladujejo timski duh, sodelovanje, usmerjenost k skupnemu uresničevanju ciljev, kjer je organizacija bolj sploščena, je tikanje med sodelavci bolj prisotno kakor v podjetjih z bolj tradicionalno kulturo, ki je bolj hierarhično organizirana. Poimenovanje z gospa magistra, gospod direktor, gospa predsednica (uprave)… je pogosto v organizacijah s tradicionalno kulturo in prispeva k ohranjanju hierarhičnosti, zavedanju, da je nekdo bolj pomemben kot drugi.  

Povabilo direktorja k medsebojnemu tikanju nosi sporočilo, da sodelavce dojema kot enakopravne, enakovredne, kot zaveznike za uresničevanje skupnih ciljev. Tikanje ne pomeni, da imamo več psiholoških dovoljenj, tikanje je povabilo k sodelovanju, je povabilo k temu, da »mislimo za podjetje«, za skupne cilje.

Sodelavec ali sodelavci, ki tega ne morejo sprejeti, so verjetno bolj navajeni delovati v tradicionalni, hierarhični organizaciji. Tikanje morda doživijo kot preveliko psihološko bližino in ne kot povabilo k timskemu, enakopravnemu delovanju. Morda bodo sčasoma sprejeli modernejšo kulturo in se v njo tudi vklopili ali pa ugotovili, da to okolje ni zanje in bodo zamenjali delovno okolje. 

Seveda pa v praksi srečamo tudi podjetja, kjer si želijo biti moderni, kjer se vsi tikajo, vendar je to le fasada, za njo pa posamezni vrtički in med njimi visoke ograje.