Težave na organiziranem potovanju

Približuje se del leta, ko bodo tisti Slovenci, ki jim varčevalni ukrepi ne bodo preveč oklestili proračuna, za nekaj časa pozabili na službeno rutino ter se prepustili počitniškim in popotniškim avanturam. V tem obdobju postane živahno tudi v turističnih agencijah.

 

Spominjam se primera, ko je neka stranka, ki se je odpravila na eksotične počitnice na indonezijski Bali, želela tožiti turistično agencijo, ker je bila od prihoda na ta čarobni tropski otok tako rekoč v celoti prepuščena sama sebi. Najbolj jo je motilo to, da je po dvanajst ur dolgi letalski vožnji nihče ni pričakal na letališču in jo odpeljal do hotela, za prevoz nazaj od hotela do letališča pa se je morala znajti povsem sama in tudi iz svojega žepa plačati za taksi. Prav tako ji turistična agencija pred potovanjem ni posredovala nobenih kontaktnih podatkov (telefonske številke, e-poštnega naslova), kamor bi se lahko obrnila v primeru težav.

 

Stranka je počitnice vplačala pri neki manj znani slovenski turistični agenciji, ki očitno ni imela dovolj izkušenj z organizacijo potovanj v daljne kraje. Ko se je stranka po vrnitvi s potovanja odpravila do te agencije in reklamirala pomanjkljivosti, so se na agenciji branili, češ da potovanja niso neposredno organizirali oni in zato z njihove strani ne obstaja dolžnost posredovanja kontaktnih podatkov.

 

Tako razmišljanje ni pravilno. Obligacijski zakonik namreč jasno določa, da mora organizator potovanja potniku pred začetkom potovanja obvezno posredovati telefonsko številko za nujne primere ali katero koli drugo informacijo, ki bo potniku omogočila stik z organizatorjem ali s prodajalcem potovanja. Agencija, ki ne ravna tako, lahko potniku odškodninsko odgovarja. Primer se je sicer končal z izvensodno poravnavo, turistična agencija pa je stranki plačala pavšalno odškodnino v višini 200 evrov.