Tek čez ovire

Kdor je zadnji mesec podrobneje spremljal medije, je dobil občutek, da so birokrati napovedali vojno samim sebi, pardon, predpisom, ki so jih pred tem sami pripravili. Odprava tako imenovanih birokratskih ovir postaja evropski šlager. Administrativni nesmisli vsako leto stanejo evropska podjetja 15 milijard evrov. Grozljivo je, da od te številke kar 12 milijard plačajo tisti najbolj nebogljeni - mikro podjetja z do devet zaposlenimi.

Protiadministrativno vojno se gremo tudi v Sloveniji. Prav odprava nekaterih največjih ovir je povzdignila ministra Viranta na mesto najbolj priljubljenega vladnega človeka med podjetniki. Ne samo, da rešuje stare grehe, ampak diha za ovratnik birokratom tudi, ko pripravljajo nove predpise. Kakor sam trdi, je njegova ekipa v zadnjih dveh letih pregledala 2500 predlogov predpisov in jih 40 odstotkov zavrnila, s čimer so prihranili gospodarstvu več deset, morda celo sto milijonov evrov. Prav zato nas toliko bolj čudi, kako se jim je izmuznil tako butast predpis, kot je razvpita zahteva, da morajo delodajalci prijaviti vsako namero o sklenitvi avtorske ali podjemne pogodbe, kar že nekaj mesecev dviguje pritisk mnogim delodajalcem.  

Slovenija in vsa Evropska unija bi se lahko zgledovali po uspešnih praksah iz posameznih držav, denimo po Nizozemski, ki ima baje najuspešnejši model odpravljanja ovir na svetu. Veste, kako so tam pognali ta proces? Posebna komisija vsako oviro ovrednoti v denarju, nato pa pristojnemu ministru, ki ovire ne odpravi, naloži, da strošek plača iz proračuna svojega ministrstva. Si predstavljate, da bi naša ministrica za delo Marjeta Cotman stopila pred javnost in rekla: »Otroške dodatke bomo zmanjšali za 15 odstotkov, ker nam je zmanjkalo denarja. Plačati smo morali stroške, ki so jih imela podjetja zaradi naše nepotrebne zahteve po poročanju o vsaki nameri sklenitve avtorske pogodbe.«  

 

Sicer pa namerava Evropska komisija storiti še korak naprej in temeljito poenostaviti življenje 23 milijonom podjetij. Junija naj bi sprejela akt za mala in srednja podjetja, a stvari se že ves čas zapletajo. Eden od kamnov spotike je, ali naj malim podjetjem zagotovi prednostni položaj pri javnih naročilih ali ne. Nasprotniki pobude trdijo, da bi bil tak ukrep v nasprotju z načeli moderne Evrope, v kateri imajo vsi enake možnosti. Zanimivo je, da pragmatični Američani, ki jim vsi očitamo konzervativno kapitalistično politiko, takih pomislekov nimajo. V svojem Small Business Actu so gladko predpisali, da morajo javne ustanove 23 odstotkov nabav oddati malim podjetjem. Obstaja še ena bistvena razlika med ameriškim in evropskim pristopom. Američani so akt za mala podjetja sprejeli že leta 1953.