Susanty - Indonezijka v Sloveniji

Susanty Bong je simpatična 29-letna Indonezijka (s kitajskimi koreninami) iz Džakarte, ki se je leta 2001 poročila s Slovencem in odločila, da ostane v Sloveniji. V Stari Ljubljani ima že štiri leta trgovino, imenovano Moja soba, v kateri prodaja razne izdelke, od plišastih igračk do modnih pisalnih potrebščin, torbic, modnega nakita ... Prav simpatično in prijetno je, ko vstopiš v »Mojo sobo«, kot v moji sobi tudi mora biti.  

Susanty je zelo podjetna in komunikativna ženska z diplomo iz marketinga na Državni univerzi v Utahu v ZDA. Vidi se ji, da prihaja iz toplih krajev in podjetne družine. Njen oče ima v Indoneziji tiskarsko podjetje, vsi njeni bratranci in sestrične ter prijatelji pa imajo svoja podjetja.  

Džakarta, od koder Susanty prihaja, je cvetoče poslovno okolje in pomembno trgovsko središče, kjer, kot pravi Susanty, kar mrgoli podjetnikov. Je pomembno prehodno območje med Avstralijo in Azijo, je glavno mesto Indonezije in sedež indonezijske vlade. Z več kot petnajst milijoni ljudi z vseh regij Indonezije pa je Džakarta pravcati »talilni lonec« različnih kultur.  

Z Susanty smo se pogovarjali o njenih pogledih na podjetništvo in izkušnjah v Sloveniji. 

Kakšni so bili vaši začetki v Sloveniji in kdaj ste se odločili odpreti trgovino?

Ker nisem človek, ki bi se rad dolgočasil in samopomiloval, sem se zelo hitro skušala vključiti v življenje v Sloveniji. Najprej sem se odločila, da si poiščem redno zaposlitev. Šest mesecev sem se trudila in hodila po razgovorih, a sem dobila vedno isti odgovor – slovenščina je osnovni pogoj. In tako, čeprav imam diplomo iz marketinga, to ni bilo dovolj. A zdaj sem srečnejša, da me niso nikjer vzeli, saj sem tako začela razmišljati o samostojni poti.  

Od kod vam to navdušenje za podjetništvo?

Od mame in očeta. Mama me je od nekdaj spodbujala k podjetniškemu razmišljanju. Vedno mi je govorila, da je boljše imeti nekaj malega, a svojega, kot delati za druge. Že pri 21-ih sem začela svoj prvi posel, ki sem si ga delila s stricem. Začela sva z nekaj trgovskimi podjetji, pozneje tudi z agencijo, ki je posredovalo pri urejanju papirjev za poslovne migrante v Avstralijo.

Že v Indoneziji sem poskusila delati za nekoga, a se ni obneslo. S sodelavko sva dali odpoved in začeli na svojem. Ona ima zdaj uspešno podjetje, ki izdeluje plišaste igrače in jih prodaja po vsej Indoneziji in v širši regiji. No, morda Slovenija s poslovnega vidika ni bila tako dobra ideja.  

Je v Indoneziji veliko podjetnic?

Točno ne bi vedela. A vse moje prijateljice imajo podjetja. Mislim, da je tam za žensko celo lažje kot tukaj imeti svoje podjetje. Tam si laže privoščijo hišno pomočnico, ker je delovna sila zelo poceni, za razliko od Slovenije oziroma Zahoda nasploh. Če bi tu želela najeti pomočnico, ki bi skrbela za otroke cele dneve, bi jo morala pošteno plačati. Recimo, moja sestrična ima že štiri otroke, a nima težav z vodenjem podjetja. Smešno se sliši, a vse, kar mora narediti, je, da rodi. Ima pomočnico, ki skrbi za otroke, ima kuharico in šoferja, ki gre po otroke. Tako ima dovolj časa, da uspešno vodi svoje podjetje, kljub temu pa si vsak dan vzame nekaj ur tudi za naraščaj. V Indoneziji je včasih družina celo manjša kot število ljudi, ki pomaga pri hišnih opravilih. V Sloveniji si ne predstavljam, da bi imela otroke in vodila trgovino ter potovala okoli.  

Ali je res vsa Jugovzhodna Azija tako usmerjena k podjetništvu?

Mislim, da je. Koreja in Japonska sta bolj podobni Evropi, kjer si ljudje bolj želijo varne službe in redne mesečne plače v večjem podjetju. V revnejših predelih Azije moraš nujno delati na svojem, če želiš imeti kaj več. Povprečna mesečna plača za nekoga z univerzitetno izobrazbo je tam 200 dolarjev. Večje plače dobijo le, če delajo v tujih multinacionalkah.  

Ali je težko začeti na svojem v Indoneziji?

Zelo enostavno. V Indoneziji mnogi začnejo posel tudi brez papirjev. Šele ko vidijo, da jim posel gre, uradno registrirajo podjetje. Ko se tam odločiš, da odpreš podjetje, trgovino, enostavno odpreš.  

Kako pa je bilo začeti v Sloveniji?

V primerjavi z Džakarto je tu precej težje. Največji problem sta zakon in birokracija. Preden odpreš, recimo, trgovino, potrebuješ kup papirjev in dovoljenj, sicer sledijo hude kazni. Res pa je, da ne delajo težav ljudem, ki želijo tu vlagati.  

Kako so vas sprejeli kupci?

Veliko ljudi me to vpraša in moram reči, da je večina mojih strank zelo prijaznih. Tisti, ki me čudno gledajo, so starejši, a teh je v trgovini pod povprečjem.  

Še vedno se pogovarjate v angleščini. Ste se v teh štirih letih naučili kaj slovenščine?

Malo. S strankami v trgovini se lahko za silo sporazumem. Obiskovala sem tudi tečaj, a mislim, da sem bila malce lena in rezultat ni ravno uspešen. Res pa je tudi, da v Sloveniji veliko ljudi govori angleško, od otrok do odraslih. Moje stranke skoraj vse govorijo angleško. Presenečajo me zlasti otroci. V Džakarti česa takega ne doživiš. Tam angleščino govorijo le v večjih podjetjih. Mislim, da v Aziji razen izrazito turističnih predelov ter Singapurja in Malezije ne govori veliko ljudi angleško.

Ali vam je življenje v Sloveniji všeč?

Je, čeprav je zame zelo prazna glede na število ljudi. Med Džakarto in Ljubljano ni primerjave. Navajena sem na veliko ljudi okrog sebe. Prihajam iz družine, ki šteje okrog 80 članov. Ljudje mi veliko pomenijo.  

Kakšno pa se vam zdi poslovno okolje v Sloveniji?

Slovenija je draga država. Tu tudi ni veliko poceni izdelkov kot v Indoneziji. Če vzamem kot primer hrano. Tu si ne moreš privoščiti, da bi jedel vsak dan zunaj, ker je predrago. Ko sem pripovedovala prijateljem v Hongkongu, da kuham doma, so se mi smejali. Tam nihče več ne kuha doma, ker je hrana zunaj tako poceni.  Mislim, da je na področju zdrave hrane, ki je poceni in hitra, še veliko poslovnih priložnosti v Sloveniji. Pa čokolada se tudi dobro prodaja.  Ko potuješ in spoznavaš druge kulture, si širiš obzorja in vidiš, kaj vse drugi imajo in česa nimajo. Če si dovzeten za podjetništvo, lahko dobiš precej dobrih poslovnih idej.  

Ali menite, da Slovenija dovolj podpira podjetništvo mladih?

V Sloveniji mislim, da je premalo takih programov, ki bi res spodbujali mlade k podjetniškemu razmišljanju. V Jugovzhodni Aziji vlade spodbujajo mlade, ki si želijo v podjetništvo, spodbujajo jih k podjetniškemu razmišljanju s poceni krediti in izobraževalnimi programi. Ko končaš šolanje in ne veš, kaj bi, ali ne dobiš službe, se udeležiš teh programov, da spoznaš osnove podjetništva. Mislim, da v Sloveniji mali podjetniki ne dobijo dovolj spodbud, da bi sploh kaj začeli. Če nimaš denarja, zelo težko kaj začneš.  Tudi moj mož, preden me je spoznal, ni bil tako podjetniško naravnan, kot je danes. Prej je razmišljal bolj o varni službi kot o lastnem podjetju.  

Zakaj menite, da bi morali spodbujati predvsem mlade?

Starejši ko si, manj tvegaš. Mladi laže tvegajo. Ko si v službi osem let, postane vse težje stopiti v manj stabilno podjetniško okolje.  

Kako ste se odločili prav za trgovino?

Ko sem se odločila za trgovino, sem bila v položaju, ko sem lahko tvegala, saj nisem nič imela. Torej, če mi ne bi uspelo, ne bi dosti izgubila.  

Vam je všeč delo v trgovini?

Tako bom rekla: rada imam izdelke, ki jih prodajam, samo delo v trgovini pa mi ne ugaja tako. Preden sem odprla trgovino, mi ni bilo jasno, zakaj imajo nekatere prodajalke včasih, ko vstopiš v trgovino, pogled, ki ubija. Zdaj mi je jasno. Delati z ljudmi je zelo zahtevno. V teh letih sem spoznala, da nisem oseba za delo v trgovini.  

Je to razlog, da ste najeli pomoč?

Ja. Prvo leto sem vse delala sama, potem pa sem se odločila, da bo bolje zame, če mi kdo pomaga. Zdaj sem po tri dni na teden v trgovini, in ko prodaja pade, tudi več časa posvetim trgovini, da ugotovim razlog (ali je to vreme ali morda ljudem niso več všeč izdelki, ki jih prodajam). Iz izkušenj povem, da je dobro ostati v stiku s trgovino. S prisotnostjo pa tudi pokažeš, da skrbiš za tvoje stranke.  

Kje pa nabavljate izdelke, ki jih prodajate v trgovini?

Sama jih nabavljam po Aziji. Imam prednost, ker poznam ljudi in kraje v Aziji, kje lahko dobim dobre in poceni stvari. Zdaj, ko poznam nabavne cene, skoraj ne morem več kupovati v trgovini, ker vem, da so cene tudi za 200 do 300 odstotkov višje.  

So stranke zadovoljne s ponudbo v trgovini?

Ljudem je všeč, kar prodajam, morda zato, ker je drugačno. Izstopiti moraš iz množice, z drugačno ponudbo, če želiš uspeti. Zato vedno iščem nekaj novega, drugačnega, kar bo pritegnilo stranke. Ljudje nenehno spreminjamo okus, enkrat so nam všeč ene stvari, drugič druge.  

Ali prodajate izdelke, ki jih nabavljate tudi drugim trgovcem v Sloveniji?

V glavnem jih prodajam v svoji trgovini. Nekajkrat sem šla ponudit izdelke iz Azije tudi drugim trgovcem po Ljubljani, a niso bili zainteresirani. Imam sicer nekaj manjših kupcev, ki kupujejo na debelo od mene. Če bi se resneje podala na področje veleprodaje, bi mi moral kdo pomagati.  

Se je v Sloveniji kaj spremenilo v teh štirih letih?

Če primerjam, kako je bilo pred štirimi leti, so se stvari precej spremenile v korist potrošnika. Vse več je trgovin. Pa tudi cene izdelkov so se znižale.  Res pa je, da se po drugi strani v Stari Ljubljani ogromno trgovin zapira. Pred štirimi leti jim ni šlo slabo.  

Ali opažaš kakšne razlike med mladimi v Sloveniji in Indoneziji?

Mislim, da je veliko mladih, ki jim tu ni všeč. Radi bi bili bolj neodvisni, precej se ukvarjajo s svojo samopodobo, radi bi nekaj več in potem so zmedeni. V Indoneziji morda ne razmišljamo toliko o negativnih posledicah dejanj in o nevšečnostih življenja ali o tem, kako dolgočasno je naše življenje. Niti pomislimo ne na to. Tu preveč časa porabijo za razmišljanje in premalo za dejanja. Če preveč razmišljaš, se pojavi cela vrsta razlogov, zakaj nekaj ne narediti.  

Čeprav ljudje v Džakarti nimajo toliko denarja, so srečnejši. Morda zato, ker živijo življenje korak za korakom in se ne ukvarjajo s tem, da bi imeli vse naenkrat. Ja, morda so zato srečnejši.  

Pravite, da iščete možnosti, da bi več delali z Indonezijo. Zakaj?

Res je, da še vedno iščem možnosti, da bi več delala tudi z Indonezijo, ker jo pogrešam. Pogrešam okolje, vrvež, klimo in ljudi. V Džakarti so ljudje vedno na ulicah, ker je klima taka. Je pa res Džakarta bistveno nevarnejša od Ljubljane. V Džakarti si ponoči ne bi upala niti iz avta.  

Zdaj imam trgovino že četrto leto. Začela sem razmišljati o novih poslovnih poteh. Trenutno se ukvarjam predvsem z idejo o podjetju, ki bi ponujalo celovito storitev na področju embalaže, od zasnove in oblikovanja do končne izvedbe. Predvsem embalaže za proizvodna, farmacevtska in kozmetična podjetja, kjer imam že neko podlago.  

Sicer pa, tudi če bi se odločila za povečanje poslovanja z Indonezijo, bi še vedno imela tu odprto trgovinico. Rada bi jo le preselila na vidnejšo lokacijo. Na začetku, ko sem šele spoznavala okolje, mi je ustrezalo imeti »skrito« trgovino, zdaj pa mi ne ustreza več.  

Prepričana sem, da v poslu ne koristi, da se oklepaš ene stvari v nedogled, zlasti če vidiš, da ne gre več dobro. Treba je spreminjati stvari. Rada imam spremembe in se jih ne bojim, kajti če preveč let delam isto stvar, se začnem dolgočasiti. Moji možgani zaspijo, ker nimajo izziva. Spremembe pozitivno vplivajo tudi na samozavest. 

 

---

Uporabna spletna naslova za Indonezijo 

www.business-in-asia.com/indonesia.html - poslovne informacije za vso Azijo

www.thejakartapost.com – časnik