Stres v delovnem okolju

Stres je po eni strani za ustvarjalnost nujen, po drugi pa ima lahko izpostavljenost stresnim dejavnikom hude posledice. Kaj moramo vedeti o virih stresa pri delu in kako ga obvladovati?

(i-StockPhoto)

Pogled v stres od znotraj   

Zjutraj se zbujam neprespan, utrujen. Ni ostrega prehoda med nočnim počitkom in dnevno aktivnostjo v obliki "Naspal sem se, zdaj se bom lotil tega in tega", ampak se zjutraj počutim podobno kot zvečer. 

Tudi če se popoldne uležem, zaradi napetosti težko zadremam in se kmalu, še vedno nespočit, prebudim. Zato grem raje za kakšno uro teči ali na katero drugo rekreacijo. Če sem tudi telesno izčrpan, lažje zaspim. 

V službi imam občutek obupa, kadar ne vem, kako rešiti neko situacijo. Skrbi me za moj ugled, če sodelavci vidijo, da ne vem, kako se lotiti problema. Zato se umaknem, dokler ne najdem rešitve. Imam izrazit občutek, da je moje delovno mesto prezahtevno zame, čeprav vsak projekt pripeljem do zaključka in me vsi nadrejeni hvalijo. 

Zjutraj med potjo v firmo čutim izrazit odpor do dela. A ko vstopim v firmo, odpor takoj izgine. V službi se mi tudi med odmorom po glavi vrtijo službene teme. Če se med odmorom pogovarjam s sodelavci, se zasačim, da jih sploh ne poslušam, če govorijo o temah izven dela. 

Kjerkoli vidim, da je kaj narobe, da se dela škoda, da bi se dalo kaj izboljšati itd., čutim dolžnost, da po svojih močeh pomagam, svetujem.  

Vedno se držim rokov, ki sem jih obljubil oziroma sklenjenih dogovorov. 

Imam občutek, da sem (ker sem neprestano utrujen) popolna lenoba in se z občutkom krivde sprašujem, kaj neki si misli moja okolica, ko me vidi tako nekoristnega. Strah me je, da me ljudje ne bodo spoštovali, če ne bo vse narejeno. Tako v službi kot doma imam predvsem odpor do organiziranja.  

Komaj me še kaj navduši, razveseli. Nimam volje dajati pobude, izginilo je navdušenje, strast. Vse je pogasila utrujenost.

Ne veseli me več vrsta dela, ki sem ga z navdušenjem opravljal vsa leta doslej. Rad bi delal kaj čisto drugega, a me komaj kaj privlači. 

Več let sem zaradi skrbi v službi občasno čutil bolečino v želodcu. Tipično: v nedeljo popoldan. V zadnjem letu, ko sem na novem, še bolj stresnem delovnem mestu, pa se je preselila v prsi - nikoli več pekočega želodca, samo še zbadanje v srcu. Kot bi se center, v katerem se v telesu nabirajo skrbi, ob zamenjavi dela preselil za 20 cm više. V zadnjem mesecu pa se je pridružil še občutek bolečin v mišicah in kitah, tudi takrat, ko nimam nobenega resnega telesnega napora.

Bojim se, da se bom zrušil, če se ne bom znal ustaviti. Obenem se bojim, da se bom zrušil, če se bom ustavil.

Nadaljevanje branja članka je dostopno samo naročnikom revije Obrtnik podjetnik! Naročite se na revijo.