Ste za odbojko?

Odbojka na rekreativni ravni sodi med najbolj priljubljene kolektivne športe.

Učinki so podobni vadbi številnih drugih rekreativnih zvrsti: povečanje pulza, znojenje, nova kakovost življenja, dvig osebnih sposobnosti - to pa seveda pomaga pri vsakdanjih opravilih in naporih.

Igre z žogo so “zakon” tudi na slovenskih tleh. Njihova priljubljenost pa se tudi med rekreativci ustrezno povečuje glede na uspehe slovenskih profesionalcev. Za slovensko odbojko je bilo leto 2001 nadvse uspešno, saj se je reprezentanca prvič uvrstila na evropsko prvenstvo. To je povzročilo manjši bum tudi na rekreativni ravni. Gre pač za športno zvrst, ki je priljubljena predvsem med tistimi, ki si želijo enakomerne vadbe celotnega telesa in se bojijo težjih poškodb. Teh zaradi pravil odbojke, ki velevajo, da je med ekipama mreža in tako ne pride do neposrednega stika, skorajda ni.

Začetki in razvoj

Današnjo obliko odbojke si je leta 1895 zamislil Američan G. W. Morgan, predvsem z namenom, da bi v zimskih mesecih obdržal kontinuiteto dela poletnih športov. Želel je najti igro, ki bi jo bilo s ceneno in enostavno opremo lahko organizirati in bi bila dostopna prav vsem starostnim kategorijam, ne glede na spol. Povezal je nekaj elementov iz dandanes priljubljenih iger, kot so tenis, ameriški nogomet… ter novo obliko športnega razvedrila poimenoval mentonette. Onstran luže je bila v prvi vrsti namenjena zabavi in sprostitvi, še zlasti med ženskami in starejšimi. Igrali so jo v različnih oblikah – v parih, krogih… To pa je razvoj odbojke, na višji ravni, seveda močno zaviralo. Kmalu so spisali prva pravila in tedaj se je odbojka začela usmerjati tudi v tekmovalni šport. Iz ZDA pa se je preselila tudi na druge celine, najprej v Azijo in nato od leta 1917 tudi v Evropo.

Na olimpijskih igrah leta 1926 so jo že poskušali vpeljati med druge športe, a se je izkazalo, da razmere niso bile ustrezne, svoj olimpijski krst pa je odbojka doživela 38 let pozneje v Tokiu. Pravila igre so se spreminjala po vsaki olimpiadi, z namenom, da bi odbojka privabljala čimveč gledalcev. Dandanes je razširjena po vseh celinah, saj je registriranih več kot 800 milijonov igralcev, v svetovno zvezo pa je včlanjenih kar 228 držav. Zgodba zase pa je odbojka na mivki, prvič predstavljena pred petimi leti na olimpiadi v Atlanti, saj trenutno doživlja pravi razcvet.

Slovenski odbojkarski začetki segajo v leto 1924, ko so jo prvič vadili v telovadnici Sokola Matice v Mariboru. Prav sokolska društva so bila najzaslužnejša za njeno selitev po vseh večjih slovenskih mestih. Da znamo igrati odbojko, smo Slovenci dokazovali že v nekdanji Jugoslaviji, vrhunec pa je naša odbojka doživela letos, z nastopom na evropskem prvenstvu v Ostravi.

Komu je namenjena?

Že iz izhodišč odbojke se zdi logično, da je namenjena obema spoloma, kot tudi igralcem vseh starosti. V tekmovalni odbojki morajo biti posamezniki vrhunsko pripravljeni in zelo visoki (povprečje v številnih reprezentancah je več kot dva metra). Na rekreativni ravni je odbojka izmed vseh kolektivnih panog najprimernejša za vadbo zaradi specifičnosti, da ekipi loči mreža in zato ni neposrednega stika. Za nameček pa je mogoče tudi kombinirati število tekmovalcev. Tako lahko odbojko igrata le dva, se pravi po eden na vsaki strani mreže, lahko pa tudi več kot 12, kot velevajo pravila.

Tudi na rekreativni ravni je izjemno pomembna priprava na igro. Najprej sta seveda na vrsti segrevanje in raztezanje, nato dinamične vaje s poudarkom na segrevanju ramenskega obroča, kolen in gležnjev, kjer so tudi poškodbe najbolj izrazite. Nato pride na vrsto ogrevanje z žogo v parih, z izvajanjem različnih tehničnih elementov. Sledijo ponovitve še z udarci prek mreže, ko se tudi najbolje segrejemo. Pred začetkom igre pa vadimo še servis. Celoten sklop ogrevanja tako po 20 ali 25 minutah končamo. Omeniti velja, da se vaditelji raje odločajo za skupinsko vadbo in ne najemajo posebnih trenerjev. Že v bližnji prihodnosti pa naj bi tudi na rekreativni ravni odbojkarski trenerji omogočali individualno vadbo, tako da bi prevladal zelo pomembni strokovni nadzor. Posebnih programov za podjetnike odbojka ne pozna, čeprav bi jih bilo v skladu s povpraševanjem seveda moč organizirati.

Prostor

Odbojkarsko igrišče, ki meri 18 krat 9 metrov, ima najmanjšo površino med vsemi kolektivnimi športnimi panogami. Ker se je v Sloveniji gradilo veliko majhnih dvoran, je teh za igranje rekreativne odbojke več kot dovolj. Še največja težava utegne biti višina dvorane. Okoli osnovnega igrišča pa naj bi bilo še vsaj za dva metra prostora. Najprimernejša podlaga za igranje odbojke je parket, ki mora biti položen pravilno, da je poškodb čimmanj. Zaradi velikega števila skokov je tudi pri rekreativni vadbi problem (pre)trda podlaga.

V primerjavi z nekaterimi drugimi športi je vadba odbojke doma zelo težavna. Pri košarki, na primer, lahko pač mečeš na koš. Pri odbojki pa pravila ne omogočajo zadrževanje žoge. Tako je vsak vadbenik odvisen od soigralcev. Doma je moč vaditi le nekatere osnovne elemente. Pač poiščeš steno in ponavljaš udarce. Sicer pa je nujno igrišče z mrežo, vsaj en podajalec, in skupaj štirje, da pride do igre. V preteklosti so bila zelo razširjena tudi igrišča na ugaskih in asfaltu, ki so bila zaradi majhnosti zelo primerna in na katerih je igralo veliko ljudi. No, z razvojem odbojke na mivki je ta oblika rekreacije dobila novo razsežnost. Žal v Sloveniji klimatske razmere niso takšne, da bi naredili še več tovrstnih igrišč, ki zaživijo predvsem v poletnih mesecih, ko odbojka na mivki postane ena najbolj priljubljenih oblik rekreacije.

Oprema

Oprema je nezahtevna, še zlasti pri odbojki na mivki, kjer potrebujete le hlačke in majico. Za igranje klasične odbojke pa za vso potrebno opremo zadošča že 20 tolarskih tisočakov. Pri copatih morate izbrati takšne z dobrim oprijemom na podlagi, da ne drsijo in imajo podplat, gumiran z voski. Tako kolena in drugi sklepi čim manj trpijo. Za tehnično manj usposobljene pa so primerni tudi ščitniki za kolena, saj lahko sicer v žaru borbe pri padcu pride tudi do poškodbe. A te ponavadi niso resnejše narave.

Drugi stroški

Večjih stroškov igranje rekreativne odbojke ne zahteva. Še največji je pravzaprav najem športne dvorane, kjer se cene gibljejo med 1000 in 6000 tolarji na uro. Se pravi, če vadite dvakrat tedensko in dvorana v povprečju stane 3000 tolarjev, to skupno znese 24.000 tolarjev. Če vadi 12 igralcev, to pomeni le 2000 tolarjev mesečno, kar je majhen strošek.

Učinki vadbe

Vsaka vadba ima pozitivne učinke, ki izboljšajo človeške vitalne funkcije in vzdržujejo telesne sposobnosti na določeni ravni. Boljše kot je počutje, večja je zbranost pri vsakodnevnih odločitvah, navzven pa se vadba kaže tudi v zgorevanju maščob in lepše oblikovanem telesu, z več mišičnega tkiva.

Poleg tega, kar smo omenili že uvodoma, je odbojka priporočljiva, ker enakomerno vpliva na razvoj vsega telesa – odbijamo pač z zgornjim delom, rokami, gibamo pa se z nogami. Ob vadbi odbojke se izboljšata gibljivost in koordinacija ter poveča hitrost gibov, ob redni vadbi pa tudi moč in vzdržljivost. Pomembno je, da je skupina homogena in so igralci enakomerno porazdeljeni v dve ekipi. Idealno pa je tudi, če nad vadbo bdi nekdo, ki skrivnosti odbojke dobro pozna. Učinki pa se seveda razlikujejo glede na znanje odbojke in raven igranja, ne pa toliko glede na spol. Moški pač igrajo nekoliko hitreje in na moč, pri ženskah pridejo do izraza fini gibi, bolj dovršena tehnična izvedba elementov in boljša usklajenost. Na rekreativni ravni je še najmanj izražena vzdržljivost, ki pa se lahko, če se podjetnik prej ni ukvarjal s športom, tudi razvije.

Usklajenost med vadbo in zaposlenostjo

Pri moderni zaposlitvi je težko zagotoviti primeren ritem, kdaj vstajamo, jemo… kar je s športnega gledišča najpomembnejše. Najustreznejši termin igranja odbojke je med 18. in 23. uro, saj nam pozneje koncentracija pade. Za dopustniško igranje odbojke na mivki pa so primerne tudi druge ure. Poseben čar je igranje zgodaj popoldne, se pravi med 12. in 19. uro.

Okvirček:
Do skrivnosti odbojke smo se “dokopali” ob pomoči Gregorja Hribarja, selektorja moške reprezentance in profesorja na Filozofski fakulteti v Ljubljani.