Stavim na ljudi, to je poštena stava

Prestopil je po potopu banke Glitnir v finančni krizi, ki je leta 2008 Islandijo spravila na kolena. Med reševanjem banke se je zavedel, da zanj to ni zabavno, odložil kravato in si vzel čas za razmislek, kaj hoče v življenju početi. »Nekaj knjig je močno vplivalo na moje življenje v tem obdobju, spoznal sem, da ima naš finančni sistem velik strukturni problem in da je le en sektor, ki je na to imun, to so start-upi oziroma podjetništvo,« pripoveduje Bala Kamallakharan. Tako je v letih 2009 in 2010 prepričal prve investitorje, da so vložili denar v islandska mlada podjetja, danes pa vodi podjetje GreenQloud in aktivno deluje v živahni skupnosti start-up podjetij na tem redko poseljenem otoku na skrajnem severu Evrope, ki je še pred nekaj leti veljal za izgubljenega.

Zakaj menite, da so start-upi odporni na krizo?
Noben podjetnik ne zgradi posla na dolgu, vsi zgradijo svoj posel na lastniškem kapitalu. To je veliko odpornejši tip kapitala. Zato sem si rekel: no, pa bom skočil v vodo in se tega lotil. Stopil sem do svojih prijateljev in sorodnikov v Indiji in ZDA in jih prepričal, da investirajo v Islandijo v letu 2009 in 2010. Investirali smo v nekaj podjetij na Islandiji, eno od njih je bil start-up in postal sem predsednik uprave tega podjetja. Pravzaprav ni bilo podjetje, ampak pet mladih ljudi, ki so sedeli v kotu in nekaj gradili. Imeli so veliko vizijo, kaj želijo postati, bil sem njihov mentor in jim pomagal, da so postali podjetje.

Prvim investicijam je sledila organizacija dogodka Startup Iceland. Kako je prišlo do nje?
Ko sem v 2010 investiral v podjetje Clara, se je na Islandiji zelo hitro razširila vest, da investiram v podjetja. Vsak podjetnik na Islandiji se je želel sestati z mano. Bilo je kar neresnično in poskušal sem vsem dopovedati, da sem prvič investiral in nisem strokovnjak. Sem le tvegal in mislim, da to ni tako veliko tveganje v primerjavi s tveganjem v poslu, v katerem sem bil prej, to je bančništvo. Bilo mi je tudi zelo jasno, da so v resnici hoteli nasvet, mentorstvo, nekoga, s katerim se lahko poistovetijo, ki jim lahko pomaga in jih vodi. Srečal sem se z vsemi podjetniki na Islandiji, se udeležil vseh podjetniških dogodkov, in bilo je boleče očitno, da manjkajo tri stvari: ni bilo profesionalnega semenskega, angelskega in tveganega kapitala, ni bilo kulture mentorstva, pomaganja podjetnikom, da so boljši, nenazadnje pa glede na velikost Islandije, ima samo 340.000 prebivalcev, potrebuješ most do večjih trgov.  

Zato sem raziskoval na internetu, postal sem študent investiranja tveganega kapitala in videl sem, da zelo veliko izkušenih investitorjev, kot sta Fred Wilson iz Union Square Ventures iz New Yorka in Brad Feld iz bloga Foundry Group, deli veliko znanja o investiranju tveganega kapitala - kako mislijo, kako delujejo, kako investirajo. Bil sem osupel, da je na voljo toliko informacij. Zakaj jih torej nihče ne uporablja? Zakaj ljudje, ki vodijo državne sklade tveganega kapitala ne berejo, kaj ti počnejo, čemu sledijo in implementirajo? Že dve leti in pol berem vse, kar napišejo, in postal sem študent njihovega načina razmišljanja in pogleda na svet. Mislim, da podjetništvo in investiranje tveganega kapitala ni nora ideja. Imamo zelo napačno razumevanje tveganja. Mislimo, da so vladne obveznice brez tveganja in da je investiranje tveganega kapitala tvegano. V resnici so vladne obveznice bolj tvegane, kot če stavite na ljudi. Vem, da moji podjetniki ne bodo nikoli obupali. Vem, ker jih poznam, vem, kaj počnejo, kako razmišljajo. In če staviš nanje, je tako, kot če staviš na svoje otroke. Če stavimo na vlado, vemo le tisto, kar beremo, kar pride v medije. Videl sem to veliko neskladje. Rekel sem si, ni mi mar, kam gre svet, hočem samo biti del ekosistema, ki je trajnosten, odporen, ki daje možnost novi vrsti podjetnikov, da naredijo nova podjetja, ki ustvarjajo vrednost družbi, ustvarjajo delovna mesta in druge dobre stvari.