Starševski dopusti zaposlenih

Nekako v senci priprav predloga novega Zakona o delovnih razmerjih za drugo obravnavo v državnem zboru je bil obravnavan in sprejet Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (v nadaljevanju: Zakon). Objavljen je bil v Uradnem listu RS, št. 97/2001, z dne 4. 12. 2001, veljati pa je začel 1. januarja 2002.

Zlasti v poglavju o starševskih dopustih prinaša zakon kar nekaj novosti, ki so povezane z zaposlitvijo staršev oziroma z njihovim delovnim razmerjem, zato se mi zdi potrebno predstaviti novo ureditev na tem področju tudi podjetniškim krogom.

Poleg tega so z uveljavitvijo zakona prenehale veljati določbe obeh zakonov s področja delovnih razmerij, ki so doslej urejale materinsko varstvo in pravice delavcev, ki skrbijo za otroke (41., 42. in 44. člen ZTPDR ter 80., 81., 82., 84., 85. in 86. člen ZDR).

Novosti zakona

Z vidika povezanosti z delovnim razmerjem oziroma z obveznostmi delodajalcev so najpomembnejše novosti zakona na področju starševskih dopustov, med temi pa zlasti:

• očetovski dopust,
• posvojiteljski dopust in
• podaljšanje dopusta za nego in varstvo otroka, ko starša ob rojstvu otroka že varujeta in vzgajata najmanj dva otroka do starosti 8 let.
• za otroka, starega od 4 do 10 let, traja 120 dni.

• Očetovski dopust

Oče otroka ima pravico do očetovskega dopusta v trajanju 90 koledarskih dni. Ta pravica je neprenosljiva. Oče mora ta dopust porabiti v času porodniškega dopusta matere, in sicer v trajanju najmanj 15 dni in v obliki polne odsotnosti z dela, preostali del dopusta (75 dni) pa lahko v obliki polne odsotnosti z dela izkoristi najkasneje do 8. leta starosti otroka. Kadar preostali del dopusta porabi po dnevih, se trajanje pravice v delovnih dnevih določi tako, da se upošteva 70% pripadajočih koledarskih dni. Evidenco o porabi tega dela dopusta vodita delodajalec in center za socialno delo. Ker gre za novost, ki bo pomembno vplivala tudi na obveznosti delodajalcev, je zakonodajalec predpisal njeno postopno uveljavitev. Tako bo v skladu z določbo 118. člena s 1. 1. 2003 priznana pravica do očetovskega dopusta v trajanju 15 dni, ki ga mora oče izkoristiti v času porodniškega dopusta matere v obliki polne odsotnosti z dela. Od 1. 1. 2004 se bo pravica iz prejšnjega odstavka podaljšala za 30 dni, od 1. 1. 2005 pa bo priznana v celotnem trajanju 90 dni. V času očetovskega dopusta v trajanju 15 dni ima oče pravico do očetovskega nadomestila, za preostalih 75 dni pa mu država zagotavlja plačilo prispevkov za socialno varnost od minimalne plače.

• Posvojiteljski dopust

V novem zakonu je posebej urejen tudi posvojiteljski dopust. Posvojitelj oziroma oseba, ki ji je otrok zaupan v vzgojo in varstvo, z namenom posvojitve v skladu s posebnim predpisom, ima pravico do posvojiteljskega dopusta, in sicer: - za otroka, starega od 1 do 4 let, traja 150 dni in Ta pravica ne pripada osebi, ki je za istega otroka že uveljavila pravico do porodniškega ali očetovskega dopusta oziroma dopusta za nego in varstvo otroka.
Oseba, ki pridobi pravico do posvojiteljskega dopusta, ima tudi pravico do posvojiteljskega nadomestila.

• Podaljšanje dopusta za nego in varstvo otroka

Poleg podaljšanja dopusta za nego in varstvo otroka v primeru rojstva dvojčkov, več živorojenih otrok ali težje prizadetega otroka, ki jih pozna tudi dosedanja ureditev, določa novi zakon podaljšanje tega dopusta tudi v primeru, ko starša ob rojstvu otroka že varujeta in vzgajata najmanj dva otroka do starosti 8 let. Podaljšanje na osnovi tega dejstva znaša za dva otroka 30 dni, za tri otroke 60 dni, za štiri ali več otrok pa 90 dni. Del dopusta za nego in varstvo otroka v trajanju največ 75 dni se lahko prenese in izkoristi najkasneje do 8. leta otrokove starosti.

Če starša preneseni dopust izkoristita po dnevih, se trajanje pravice določi v delovnih dnevih na enak način, kot je to določeno za preračun očetovskega dopusta.
Obveznosti in pravice delavcev in delodajalcev

Glede na neposredno povezavo med pravicami delavcev po zakonu o starševskem varstvu in družinskih prejemkih in delovnim razmerjem, je zakonodajalec določil, da so delodajalci dolžni delavcem zagotoviti odsotnost z dela zaradi uveljavljanja starševskega dopusta v skladu s tem zakonom (15. člen), delavcem pa je naložil obveznost, da delodajalca obveščajo o uresničevanju teh pravic. Tako mora delavec delodajalca o nameri, da bo vzel starševski dopust, obvestiti praviloma 30 dni pred predvidenim nastopom dopusta.

Če pa, na primer, mati rodi, preden je o uporabi porodniškega dopusta obvestila delodajalca, ga mora o tem obvestiti v treh dneh po rojstvu otroka, razen če njeno zdravstveno stanje tega ne dopušča. V tem primeru je treba zagotoviti in delodajalcu predložiti ustrezno zdravniško dokazilo.
Oče ali druga oseba, ki je upravičena do porodniškega dopusta, mora delodajalca o nastopu dopusta obvestiti najpozneje v treh dneh od trenutka, ko od nastopi razlog za uporabo porodniškega dopusta. Novost v ureditvi je tudi določba, da mora mati, ki sklepa delovno razmerje v 58 dneh pred predvidenim datumom poroda, delodajalca o nastopu porodniškega dopusta obvestiti že ob sklenitvi delovnega razmerja (22. člen).
Iz celotne ureditve v zakonu lahko ugotovimo, da je vloga delodajalcev pri njegovem izvajanju zelo pomembna. Zlasti to velja pri uveljavljanju različnih prožnih oblik odsotnosti z dela, ki naj bi lajšale položaj mladih družin pri usklajevanju delovnih in družinskih obveznosti, kot je v predstavitvi zakona v Pravni praksi, št. 38/2001, zapisala Nataša Belopavlovič, državna sekretarka na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve.

Plača država, delodajalec “daje” le odsotnost z dela

Novi zakon ohranja enako delitev bremen med državo in delodajalci v zvezi s starševstvom in pravicami iz tega naslova kot dosedanja ureditev. Država namreč še naprej krije vse stroške iz tega naslova - starševska nadomestila in vse družinske prejemke, do katerih so upraviceni starši, ne glede na to, ali so zaposleni ali ne.

Delodajalcem pa nalaga dolžnost, da zaposlenim v skladu z zakonom omogočijo odsotnosti z dela, povezane s starševstvom.

Trend višanja kazni

Opažamo trend višanja kazni v primeru kršitev delovnopravnih predpisov. Tako tudi ta zakon na primer predpisuje, da se delodajalec - pravna oseba kaznuje za prekršek z denarno kaznijo od 100.000 do 1,000.000 tolarjev, če ne omogoči materi ali očetu pravice do odsotnosti ter drugi osebi pravic, v skladu z določbami tega zakona.

Delodajalec - samostojni podjetnik posameznik ali fizična oseba, ki samostojno opravlja dejavnost kot poklic - ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka, pa se kaznuje z denarno kaznijo od 25.000 do 250.000 tolarjev.