Srečko Pust - jadralec v podjetništvu

Bilo je konec osemdesetih let, ko se je Srečko Pust namenil nabirat znanje v podjetniški šoli. Profesor vpraša polno predavalnico slušateljev, kaj je potrebno za ustanovitev podjetja. Vsi zatrdijo, da ideje. In iz rokava stresejo nekaj deset idej. Pa pravi profesor: »Vsi skupaj imate sto idej, pa nobenega posla. Ne ideja, bistvena je priložnost, ki jo morate kot tako tudi prepoznati.«  

Srečko Pust je že takrat iz lastnih izkušenj vedel, da je samo ideja za uspešen posel premalo. Imel je podjetje za prodajo avdio naprav, ki mu ni prinašalo želenega rezultata. Bil je navdušen jadralec z idejami v navtiki, pa spet nobenega posla. Preprosto, manjkala je priložnost. Na koncu jo je našel v brizganju plastike.

Nadaljevanje članka je vidno samo naročnikom.

Pravilne strateške odločitve 

Njegovo podjetje Unitplast je v sedmih letih zraslo z nič na 45 zaposlenih. Izdeluje zahtevne izdelke iz termoplastičnih mas za avtomobilsko in pohištevno industrijo ter gospodinjske aparate, v glavnem za tuje kupce. Neposredno izvozi 85 odstotkov proizvodnje, prek posrednikov še skoraj vseh preostalih 15 odstotkov. Njihov največji kupec je Ikea, po besedah Pusta morda celo prevelik. Tveganje razprši tako, da izdeluje zanjo različne izdelke in za različne oddelke.  

 

Srečko Pust je priložnost dobro izkoristil. Samo brizganje plastike je sicer lahko brez pravih strateških odločitev precej nezanimivo področje. Leta 1996 je v Sloveniji brizgalo plastiko približno 300 podjetij. Pust je na začetku vedel, da se mora nekako prebiti iz povprečja. Kot sam pravi, izbrati je moral tržno nišo z dovolj visokim vstopnim pragom. Odločil se je za izdelovanje večjih in zahtevnejših izdelkov, s katerimi je lahko ustvaril večjo dodano vrednost.

Zahtevnejša proizvodnja seveda zahteva večja vlaganja. Dolenjski podjetnik je zato podjetje ustanovil s partnerjem, ki je zagotovil posojilo za nakup opreme. Prve stroje sta pripeljala iz Nemčije, bili so rabljeni, vendar od najboljšega proizvajalca. V skladu z znanim slovenskim pregovorom sta se partnerja že po dveh letih razšla. Srečko je želel podjetje razvijati, partner je želel čim prej črpati dobiček. »Vedel sem, da se mora podjetje razvijati, z dvema strojema ne moreš biti konkurenčen,« pravi ta Trebanjec, ki se zadnji dve leti vozi na delo v Semič.  

V Unitplastu izdelujejo preko 200 izdelkov. Podjetnik pravi, da v bistvu tržijo storitve, saj izdelujejo po naročilu kupcev. Lastnih izdelkov ne razvijajo. »Proizvodnja lastnih izdelkov je lahko bolj donosna, a so tudi stroški večji. Imeti moraš močnejši razvoj, trženje je dražje, večja so tveganja. Na koncu dobiček ni nujno večji.«  

Srečko Pust se ima za konzervativnega podjetnika. Ni pripravljen preveč tvegati, drži se pravila - najprej posel, šele nato vlaganje. Če bi bolj tvegal, bi lahko rasel hitreje, tako se zadovolji z zanj zmerno 20- do 50-odstotno letno rastjo podjetja. Zatrjuje, da je rast nujna. Ne zato, ker se dobro sliši, temveč ker je res tako. »Ko se ustaviš, začneš tisti trenutek iti navzdol. Zelo težko se obdržiš na doseženi točki. Izdelki zastarajo, in če ne delaš novih, nazaduješ. Sami se ves čas razvijamo, pa imamo danes toliko dobička kot pred tremi leti. Toda če bi delali enako kot takrat, bi bili danes brez dobička.«    

Ko podjetje preraste podjetnika 

Rast je zanj največji motiv. Napredek ga dobesedno vleče naprej, želi delati vedno nekaj novega, ves čas se mora kaj dogajati. Ohranjanje proizvodnje na eni ravni se mu zdi dolgočasno. Brezvetrje ga ubija. Vsak izdelek ga zanima samo toliko časa, dokler ga ne naredijo, potem nič več.  

Iz podjetniške prakse je znano, da podjetje ob hitri rasti prej ali slej preraste podjetnika. Če podjetnik ne želi zavirati podjetja, mora sprožiti korenite spremembe. Natančno to se je zgodilo Srečku Pustu. Pred dobrim letom je začel opažati, da podjetja ne more več voditi na dotedanji način. »Obremenitve so postajale prehude, preveč sem bil vpleten v operativo, zato mi je zmanjkovalo časa za vodenje podjetja,« pojasnjuje takratne težave. Namesto s strategijo se je ukvarjal s težavami v logistiki, s prodajo, z obračuni in vsakodnevnimi zapleti. Bil je čas za reorganizacijo. Znotraj podjetja je oblikoval nove oddelke in zaposlil dodatne ljudi. Iz operative se je skoraj v celoti umaknil. Danes samo še enkrat tedensko sodeluje na sestanku, pa še to ne vedno. Pravi, da je z reorganizacijo veliko pridobil pri kakovosti življenja.

»Ta preskok sem moral narediti, čeprav je bil težak. Najtežje je prenesti delo na sodelavce, ker ga nihče ne opravi tako kot ga ti sam. Vendar ko to narediš, postane tvoje delo lažje. Potem spremljaš rezultate in ne več aktivnosti,« pravi o nujnosti tega ukrepa. Pust je prepričan, da podjetnik mora trčiti ob ta problem. Če bi se mu skušal izogniti in podjetje že pred leti organiziral na sedanji način, po njegovem mnenju ne bi preživel. V prvih letih moraš vlagati predvsem v opremo in razvoj. Zaposlovanje, ki razbremeni podjetnika, pride na vrsto šele kasneje.  

»Te potrebe sem se zavedal, pa je bilo vseeno težko. Marsikateri podjetnik pa tega sploh ne zaveda in spravlja svoje podjetje v nevarnost. Žal se pri nas ne moreš veliko učiti od drugih. V Sloveniji vsak najraje obdeluje svoj vrtiček, komunikacije med podjetniki ni veliko. Vsak se uči na svojih napakah,« trdi direktor Unitplasta.   

Jadranje v nov posel 

Tudi sam se je učil v glavnem na svojih napakah. Pri partnerskih povezavah je postal previdnejši, jih pa ne zavrača. Spremlja nastajanje grozdov, razmišlja tudi o kapitalskih povezavah. Dolgoročni načrti so še bolj smeli. Podjetje želi prodati. Razlogov je več. Vodenja tega podjetja se je po malem naveličal, nima naslednika, ki bi prevzel podjetje, in želi početi še kaj za svojo dušo.  

In spet smo pri jadranju. Po petnajstih letih jadranja ob redkih trenutkih se želi temu športu bolj posvetiti. Tudi poklicno. Pred nekaj meseci je že ustanovil podjetje za prodajo plovil ISSA. Poudarja, da iz čistega veselja. Gre za popolnoma drugo zgodbo od Unitplastove. Toliko truda, kot ga je vložil v gradnjo Unitplasta, ne namerava več vlagati v nobeno podjetje. Da ne bo pomote, za leta v Unitplastu mu nikakor ni žal. Stvari, ki pomenijo napor, se pravi stres, potovanja, pogajanja, hkrati dajejo podjetništvu ves čar. »Dela za drugega delodajalca si ne znam več predstavljati. Pa ne zato, ker kot podjetnik ne bi imel nikogar nad sabo. Podjetnik ima vedno nad sabo kupce. Razlika je v tem, da kot podjetnik delaš, za kar misliš, da je prav, in da v svojem podjetju lahko uveljavljaš svojo voljo.«