Spodbujajmo srčnost, a podjetnosti ne prepuščajmo sreči

Spomnim se enega izmed prispevkov nedavno končanega evropskega prvenstva v nogometu, ko je novinar navijače nasprotnih si moštev vprašal, zakaj naj bi zmagali ravno oni. Odgovor se je v obeh primerih glasil: Ker igramo s srcem! Eno od moštev je tistega večera izgubilo, obema pa se je videlo, da sta v igro vložila srce. Četudi lahko pripelje daleč, srčnost ni vse, kar potrebujejo spretni in ustvarjalni. Pa lahko srčnosti in sreči prepustimo prihodnost slovenskega gospodarstva?

Srčne namreč prepoznavam tudi v gazelah – malih, a hitro rastočih podjetjih, ki so glavni napajalnik gospodarske rasti. Hkrati pa se srečujejo z največ in najvišjimi ovirami, katerih uspešno premagovanje jim krade energijo, ki bi jo sicer usmerjale v poslovanje. Resda ni vedno spodbudna klima tista, ki botruje uspehu. Spomnimo se nogometne Turčije, ki je zadevala kot za stavo, ko je lovila zaostanke. Vendar pa so to predvsem izjeme. Projekt Gazela, ki smo ga pri Dnevniku vzeli pod svoje okrilje pred dobrimi tremi leti, je nastal kot podpora gazelam – sprva s poudarjanjem njihovega pomena in povečevanjem prepoznavnosti, nato z opozarjanjem na ovire, da bi nekoliko zmanjšali za uspeh potrebno dozo sreče. Projekt raste in odkriva nove dimenzije – ne le podjetnosti, ujete v institutu podjetja, ampak podjetnosti v družbi nasploh, ki je simptom njenega zdravja in prerok njene prihodnosti. Z eno nogo ostajamo v sferi podjetništva, saj uspehi na tem področju zahtevajo dolgoročni vložek. Vendar pa s preostalimi kopiti že hitimo po poti podjetnosti v družbi, ki je temeljni pogoj za družbo gazel. Gazele bodo prerasle podjetnike in postale družbeno gibanje dinamične rasti, ki se uresničuje na družbeno odgovoren način! Tak »življenjski stil« moramo spodbujati med najrazličnejšimi ciljnimi skupinami.  

 

Družbena odgovornost je bila še pred nekaj leti konstrukt, ki ga je bilo mogoče najti le v strokovni literaturi, danes pa je zapisana v ključnih dokumentih večjega dela slovenskih podjetij in vse bolj tudi v srcih posameznikov. Je zavezanost k etičnemu vedenju, izboljševanju kakovosti družbe, nekaj, česar z denarjem ni mogoče kupiti, a zagotavlja prihodnost slovenskega gospodarstva in trajnostni razvoj. Podjetništvo in podjetnost brez družbene odgovornosti zato po mojem mnenju ne smeta obstajati. Najlepše gole namreč zabijajo srčni, pri tem pa sreče in zadovoljstva ne uživajo sami, ampak ju delijo s srčnimi navijači, ki jih tudi hranijo z zagonom. In krog je sklenjen. Poskrbeti moramo le za to, da spodbujamo srčnost, ki naj ji ne kradejo energije nepotrebne ovire.