Sodno reševanje sporov naj bo izjema, ne pravilo

Katarina Kresal: »Če greš na sodišče, ker ti je nekdo dolžan denar, ne moreš narediti nič drugega, kot da ga tožiš za denar. V okviru mediacije pa se stranki lahko dogovorita za kompenzacijo, bolj fleksibilne plačilne roke ali se dogovorita za kakšen drug posel.«

Njihova priljubljenost narašča, ker strankam omogočajo, da hitreje, ceneje in bolj kreativno rešijo spor ter ostanejo v dobrih odnosih. Najbolj znan in pogost postopek je mediacija, za kar so poskrbela kar sodišča, ki so jo na pobudo Aleša Zalarja, tedaj predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani, sedaj pa predsednika Evropskega centra za reševanje sporov, pred 13 leti uvedla kot alternativni način reševanja sporov, danes pa je na trgu več centrov, ki ponujajo mediacije na različnih področjih. Ni pa mediacija edina možnost, pravi ustanoviteljica in prav tako predsednica Evropskega centra za reševanje sporov Katarina Kresal. Na voljo so še arbitraža ter mešani oziroma kombinirani postopki, stranke pa se vse pogosteje odločajo tudi za zgodnjo nevtralno oceno.

Glavni čar mediacije je njena fleksibilnost, saj strankam omogoča, da se s pomočjo mediatorja pogovorijo in dogovorijo o vseh vidikih spora. »Če greš na sodišče, ker ti je nekdo dolžan denar, ne moreš narediti nič drugega, kot da ga tožiš za denar. V okviru mediacije pa se stranki lahko dogovorita za kompenzacijo, bolj fleksibilne plačilne roke ali se dogovorita za kakšen drug posel, skratka veliko več kreativnosti je pri reševanju problema, kot ga da samo pravo. Poleg tega je dober stranski učinek mediacije, da stranki znova vzpostavita dobre odnose. Pogosto se zgodi, da prideta v mediacijo zelo skregani, na koncu pa si sežeta v roko in si rečeta, mogoče bomo še sodelovali,« pravi Kresalova.