Socialno varstvo in skrb za starejše

V Sloveniji naj bi po nacionalnem programu socialnega varstva do leta 2005 odprli 3000 mest v domovih za ostarele občane. Polovico naj bi jih zagotovile država in občine, za drugo polovico pa bo država podelila koncesije zasebnim vlagateljem. Podjetništvo bo tako kmalu intenzivneje vstopilo v eno zadnjih področij, ki so bila dolgo prihranjena za državo. S tem se bomo približali trendu iz razvitih držav, kjer je socialno podjetništvo v močnem porastu. Njegov razcvet sovpada s hitrim naraščanjem deleža starejših oseb.

Zasebno delo na področju socialnega varstva je pri nas sicer dovoljeno že od konca leta 1992, vendar je bilo omejeno zgolj na nekaj vrst storitev. Država je to področje v celoti odprla šele pred dvema letoma, tako da smo vsi skupaj priča pridobivanju prvih izkušenj. Da pa država misli resno, se je zavezala tudi z nacionalnim programom socialnega varstva. V njem je zapisala, da bo zasebno delo na socialnem področju ne samo omogočala, temveč tudi razvijala, in da bo postalo zasebništvo sestavni del nacionalnega sistema socialnega varstva.

Država je odprla področje socialnega varstva za zasebnike predvsem zato, ker mreža javnih izvajalcev ne more več slediti potrebam uporabnikov storitev. Državna sekretarka v ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve Lidija Apohal Vučkovič pravi, da vidi država v zasebništvu možnost za hitrejše pokritje naraščajočih potreb. So pa še drugi razlogi. "Z uvajanjem zasebništva na področje socialnega varstva želimo zagotoviti pluralnost in večjo pestrost ponudbe. Uporabnikom želimo zagotoviti možnost izbire, kar jim zagotavlja tudi zakon," pravi Lidija Apohal Vučkovič.

Zasebniki lahko tako od leta 1999 opravljajo vse tiste storitve, ki jih opravljajo javni zavodi. To pa so:

• socialna preventiva,
• prva socialna pomoč,
• osebna pomoč,
• pomoč družini za dom,
• pomoč na domu,
• institucionalno varstvo,
• vodenje varstva in zaposlitev pod posebnimi pogoji.

Poleg tega obstajajo še dopolnilni programi k naštetim storitvam, kot so programi za zasvojene, materinski domovi, domovi za brezdomce... Dopolnilne programe izvajajo predvsem nevladne organizacije in so s podjetniškega vidika manj zanimivi.

Kaj pomeni koncesija

Ne glede na tehtne razloge za odpiranje socialnega varstva pa država tega področja ne namerava v celoti prepustiti tržnim zakonitostim. Po besedah državne sekretarke je namreč to področje zelo občutljivo, zato bodo zasebništvo "spuščali" na nadzorovan način. Država tako še vedno skrbno bdi nad kakovostjo in cenami storitev. Tako želi zaščititi uporabnike storitev, ki so praviloma ljudje v stiski. Kot pravijo v ministrstvu, nihče ne sme plačati višje cene za določeno storitev samo zato, ker je v hudi stiski in nima drugega izhoda kot pač najeti storitev.

Kakšni so pogoji za opravljanje socialnovarstvenih storitev? Za opravljanje socialno varstvenih storitev je država predpisala standarde in normative glede kadrov in tehničnih pogojev. Poleg tega mora zasebnik pred začetkom opravljanja storitev pridobiti dovoljenje za delo ali koncesijo. Razlika med obema dokumentoma je za zasebnike in njihove stranke nadvse pomembna. "Dovoljenje za delo lahko dobi vsak, kdor izpolnjuje kadrovske in tehnične pogoje. Število dovoljenj za delo ni omejeno, uporabniki storitev pa so v celoti samoplačniki. Nasprotno se koncesija podeli na podlagi javnega natečaja, ki ga za nekatere storitve razpiše ministrstvo, za druge pa občine. Koncesija pomeni za zasebnika vstop v mrežo javnih zavodov, kar pomeni, da država plačuje storitve zasebniku enako kot vsem javnim zavodom. Število koncesij je omejeno, ker je obseg javne mreže zavodov določen z nacionalnim programom," razlaga Lidija Apohal Vučkovič.

Pridobitev koncesije zagotovi zasebniku stalen vir financiranja, hkrati pa pomeni nižje stroške za uporabnike storitev. Koncesija je še zlasti velika prednost za domove za ostarele, ki dobijo v povprečju kar dobro polovico prihodkov iz javnih virov, in sicer za zdravstvene storitve in kritje oskrbnin za oskrbovance brez finančnih sredstev. Zasebni dom, ki bi imel samo dovoljenje za delo in ne koncesije, bi zato ostal brez polovice prihodkov oziroma bi moral za toliko povišati cene svojih storitev. Državna sekretarka zato napoveduje, da bo v prihodnosti večina zasebnih domov za ostarele želela dobiti koncesijo. Za dovoljenje za delo naj bi se lastniki domov odločali samo, če bodo imeli manjše in nadstandardne zmogljivosti ter premožnejše oskrbovance, ki bodo potrebovali manj zdravstvene nege.

Kot rečeno, država poleg kakovosti storitev nadzoruje tudi cene. Po zakonu o socialnem varstvu so storitve socialnega varstva nepridobitne. To pomeni, da cene sicer določajo zasebniki sami, a na podlagi predpisane metodologije. K ceni pa morajo pridobiti še soglasje tistega, ki je podelil koncesijo, se pravi občine ali ministrstva za delo družino in socialne zadeve. Ponudniki tako nimajo veliko manevrskega prostora pri določanju svojih cen; višjo ceno si lahko izborijo le, če jo upravičijo z nadstandardno storitvijo. Sicer pa naj bi prav določanje cen kmalu doživelo pomembno spremembo - tokrat v korist zasebnikov. Sedanja metodologija določanja cen je namreč prilagojena javnim zavodom, zato za zasebnike ni spodbudna. Največja slabost je ta, da upošteva samo tri vrste stroškov: stroške dela, stroške blaga in amortizacijo. S sprejetjem nove metodologije pa bodo ponudniki v svoje cene lahko vračunali še stroške investicijskega vzdrževanja in stroške kapitala. "Če teh stroškov ne bi priznali, bi bile storitve socialnega varstva za zasebnike nezanimive. Zasebniki bi se ukvarjali samo s tistimi storitvami, ki ne zahtevajo velikih vlaganj," pojasnjuje Lidija Apohal Vučkovič. To pomeni, da zasebniki verjetno ne bi odpirali domov za ostarele, ker se jim to ne bi splačalo.

Zanimanje še ni veliko

No, kljub nespodbudnim predpisom glede določanja cen, je nekaj zasebnikov že začelo delati. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je doslej izdalo 15 dovoljenj za delo. Največ zasebnikov je dobilo dovoljenje za opravljanje pomoči na domu. Koliko od njih dejansko že opravlja storitve, na ministrstvu ne vedo. Po zakonu bi se sicer vsak zasebnik moral pred začetkom opravljanja dejavnosti vpisati v register, kar pa se v praksi ne dogaja. Na ministrstvu se v začetnem obdobju v to napako zasebnikov niso spotikali. Čez čas pa bodo kršitelje predlagali sodnikom za prekrške, kjer jih čakajo visoke kazni.

Pri koncesijah je stvar še bolj v povojih kot pri dovoljenjih za delo. Nekaj razpisov koncesij za pomoč na domu so objavile občine, vendar v ministrstvu o rezultatih nimajo podatkov. Menijo pa, da verjetno niso bili preveč uspešni. Prav tako pa se tudi samo ministrstvo ne more pohvaliti s podeljenimi koncesijami za zasebne domove za ostarele. V preteklosti so bili pogoji preveč strogi, zato je bil odziv ponudnikov precej pičel. Ministrstvo je tako podelilo le dve koncesiji, in sicer Karitasu za dom v Logatcu in Zdravilišču Laško (tu se je zapletlo pri določitvi cen storitev). Lidija Apohal Vučkovič pravi, da po njihovih podatkih delujeta še dva zasebna domova, ki pa ne sodita v pristojnost ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. Registrirana sta namreč kot hotela za starejše. Po vsej verjetnosti pa bosta verjetno oba sčasoma zaprosila za preregistracijo v dom za ostarele.

V ministrstvu pričakujejo intenzivnejšo zasebno pobudo na socialnovarstvenem področju v naslednjih mesecih. Še zlasti zanimivo bo spremljati zanimanje za odpiranje zasebnih domov za ostarele. Julija je bil namreč objavljen razpis za koncesije za opravljanje zasebne domske oskrbe za 850 oseb. Razpis je še odprt, tako da o odzivu za zdaj ne moremo govoriti. Prednost pri podelitvi koncesij bodo imeli prijavitelji iz tistih delov Slovenije, kjer so potrebe največje, to pa je iz Prekmurja in Štajerske. Če bo razpis v celoti uspel, bo država podelila dobro polovico od predvidenih koncesij za zasebnike do leta 2005. Za drugo polovico bo verjetno že v prihodnjem letu objavila nov razpis.

Socialnovarstveno področje bo zaradi naraščajočega deleža starejših oseb čedalje privlačnejše za zasebnike. Vendar Lidija Apohal Vučkovič opozarja pred preveliko vnemo. "Socialno varstvo vsekakor ponuja priložnosti za samozaposlovanje, ne pa tudi za obogatitev in verjetno bo tako tudi v prihodnosti. Mislim, da nihče ne bi smel kovati dobička na socialnih stiskah posameznikov. Gotovo pa je potrebno zasebnikom dopustiti toliko dobička, da bo stvar zanje še zanimiva. Ko bodo v ceni socialnovarstvenih storitev priznani stroški kapitala, bo to za zasebnike verjetno boljša naložba kot neproduktivno hranjenje denarja."

Predpisi o zasebništvu na socialnem področju

• Nacionalni program socialnega varstva do leta 2005
• Zakon o socialnem varstvu
• Pravilnik o koncesijah na področju socialnega varstva
• Pravilnik o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev
• Pravilnik o minimalnih tehničnih pogojih za izvajanje storitev institucionalnega varstva starejših oseb, pomoči na domu in socialnega servisa
• Pravilnik o tehničnih pogojih za izvajanje socialno varstvene storitve vodenje in varstvo ter zaposlitev pod posebnimi pogoji ter za izvajanje institucionalnega varstva uporabnikov te storitve.
• Pravilnik o metodologiji za oblikovanje cen socialnovarstvenih storitev

Da daje socialnovarstveno področje predvsem priložnosti za samozaposlitev, ne pa za dober dobiček, potrjuje tudi Helena Čampa, direktorica Cometta, zasebnega zavoda za pomoč in nego na domu. Comett je začel delati leta 1997 in je največji ponudnik socialnovarstvenih storitev v zasebni lasti pri nas. V zavodu dela 11 ljudi, od tega nekaj prek javnih del.

"Posel za zdaj ni donosen. Ker nimamo koncesije, so naše stranke izključno samoplačniki. Za uro storitev plačajo 1500 tolarjev, medtem ko je ekonomska cena ure še enkrat višja. Razliko delno pokrivajo ustanovitelj zavoda in donatorji."

Helena Čampa pravi, da se sicer povpraševanje po njihovih storitvah iz leta v leto povečuje. Zdaj imajo v povprečju 35 strank na mesec. Najmanj jih je februarja in marca, največ pa poleti in pred novim letom. Stranke se na splošno zelo hitro menjajo, nekatere umrejo že po nekaj dneh ali celo naslednji dan. Delo podjetnice zato zahteva veliko organizacijskih naporov in reševanja neproduktivnega časa delavcev, ko v trenutku ostanejo brez stranke. Kljub težavam namerava ostati v tej dejavnosti in želi posel razširiti na celovito ponudbo socialnovarstvenih storitev. Išče tudi sovlagatelja za odprtje doma za ostarele.

Zasebni vrtci

Na družbenem področju bo za podjetnike poleg socialnega varstva čedalje zanimivejše tudi varstvo predšolskih otrok. Po podatkih ministrstva za šolstvo, znanost in šport deluje trenutno v Sloveniji 15 zasebnih vrtcev. Največ je katoliških, medtem ko podjetniki to področje šele odkrivajo.

V Ljubljani je najbolj znan zasebni vrtec Pingvin, ki ga je leta 1997 ustanovila Tadeja Gomol Ambrož. Začela je z varstvom osmih otrok, zdaj pa jih ima že 39. Ima šest redno zaposlenih in dve študentki. Tadeja Gomol Ambrož pravi, da dela zaradi veselja in se nima za podjetnico. Z denarjem, ki ga dobi od staršev otrok in občin, pokriva tekoče stroške, ni pa upravičena do sredstev za vzdrževanje objekta in do stroškov kapitala. "Finančno bi se mi bolj splačalo oddajati hišo. Z vrtcem bi lahko lagodneje poslovala le, če bi imela še enkrat toliko otrok kot danes. Kljub temu pa vrtca ne bomo širili, temveč bomo raje dvigovali njegovo kakovost."

Po njenem mnenju se zasebniki ne odločajo za ustanavljanje vrtcev, ker je potrebnega veliko začetnega kapitala, zaslužek pa je majhen. Kot pravi, bi sama v prvih letih poslovanja težko preživela brez pomoči staršev in moža.

Pomoč in nega na domu

Pomoč na domu sodi med socialnovarstvene storitve, za katere je pristojno ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Gre za pomoč pri gospodinjskih opravilih (kuhanje, likanje, pospravljanje, nakupovanje...).

Nega na domu pa je zdravstvena storitev in je pod nadzorom ministrstva za zdravje. Zasebnik, ki želi opravljati dejavnost na področju nege, mora poleg drugih pogojev (izobrazba...) pridobiti še mnenje zbornice zdravstvene nege. Ministrstvo za zdravje je za zasebno dejavnost nege na domu doslej izdalo 24 koncesij in pet dovoljenj za delo.